PetDejanka ljubezni

1) Dejanje:

Najprej je bil majhen kreš, jeze in ignoriranja. Vsakič, ko sem jo videl je bil hudo ignoriranje, z vsemi preostalimi dekleti sem bil pretirano prijazen in vesel, do nje pa sem bil mrtvo hladen. Bila je jezna, smrkava in pihala čez nos kot kakšna mačka, vsi so čutili napetost in se spraševali kdaj bo minilo. Napetost je počasi minila in stvari so se normalizirale, prišlo je do jutranjega pozdravljanja in občasno do kakšnega nasmeha. Kasneje sva tudi kakšno rekla, a v ustih je bilo vseeno čutiti priokus grenkobe. Pri skupnih kosilih je dostikrat imela odtujen pogled, malo žalosten, še posebej če sem pogledal kakšno drugo dekle ali pa se preveč strastno pogovarjal s katero izmed sodelavk.



2) Dejanje:

Pričel sem ji izkazovati naklonjenost, tu in tam sem ji namenil kakšen nasmeh in iskriv pogled. Malo sem jo podučil o lažjem delu z računalnikom, kategorizaciji in vodenju pogodb. Toda ni imelo kaj prida efekta, ker ni nič upoštevala, oziroma naredila v tej smeri. V tem smislu je čisti sengvinik ali pa flegmatik, ker če bi bila melanholik ali pa kolerik, bi videla korist oziroma boljši način dela. Če pa je kolerik, potem misli, da je boljša in pametnejša, saj ima boljše in pomembnejše delovno mesto. Mogoče pa je tudi ugotovila, da sem zagrenjen, ker sem s svojim potencialom pristal na tako nizkem nivoju, toda ne zaveda se vseh mojih motivov.
Na zabavi vidi mojo nenavadno razmišljanje, ki je filozofske narave in počasi prične dojemati, da mi ni vse za verjet. Malo je zbegana in prestrašena v mojem čudaško radikalnem pogledu na svet. Še isti večer zve, da so poleg žensk, celo moški zaljubljeni vame in da živim v popolnoma drugem svetu kot ona.
Par dni kasneje jo povabim na kavo sprave, da bi zgladila nastalo napetost, pusti me čakati par dni, tako, da moram prav drezati v njo. Na kavi jo malo potipam o njenih življenjskih nazorih, in skupaj ugotavljava najina karakterja, ona pride do ugotovitve, da sta se udarila dva kolerika. Ne upa se preveč gledati v oči, kot da ji je nerodno ali pa se boji zaljubiti vame(ne vem še točno) zakaj se izmika pogledu v oči.

3) Dejanje:

Povabim jo še na eno pijačo z namenom, da ji povem kaj mi leži na duši, zopet se naredi pomembnejšo in me pusti čakati še kakšen dan. Po službi greva na kavo, pogovor peljem čisto stran od tistega o čemer se naj bi pogovarjala, toda pri tem zvem, da imava popolnoma druge interese. Prikaže so kot čisto povprečno dekle, ki jo ne zanima kaj veliko o življenju, družbi, radi bi samo nekako živela življenje povprečnice, živela neko plehko sigurno življenje. Vseeno ji ne da miru in bi rada zvedela kaj več o mojih čustvih do nje, nekako, a s težko muko ji le izpovem svoja čustva do nje. Izpoveva si vsak svojo zgodbo, ki pa nima neke skupne prihodnosti, no vsaj iz njene strani ne. Ni še čisto prepričana ali bi zagrabila ali ne, vsekakor jo laskanje ne moti, dotiki pa tudi ne. Preseneti jo moje zahteve pri ženski, ugotovi da mora zadovoljiti vse nivoje, in je polaskana, ker v njej vidim vse te nivoje.

4) Dejanje:

Zdaj že malo bolj drezam v njo, pošljem ji svoja razmišljanja, ki presegajo njen nivo dojemanja stvarnosti, počasi pričenja ugotavljati, da sem intelektualno na veliko višjem nivoju, kot si je lahko sploh predstavljala, počuti se majhno, kar ji povzroči občutek nelagodja. Dan kasneje jo obsujem s sms-i, izkažem ji svoja globoka čustva do nje, napišem ji dve pesmici, ki bi jo morali razdražiti. Toda zopet nič, popolnoma me ignorira, ker ve, da me to razpizdeva in draži, ker še predobro ve, da kolerika ne dosegljivo vleče, ker če takoj dobi, kaj hitro izgubi interes.


5) Dejanje:

Naredil sem tri korake, ko je ona naredila enega nazaj, dovolj je, ne bom šel čez in preko sebe. Zdaj bom jaz naredil pet korakov nazaj, si še premlečna zame. Od zdaj naprej bom samo hladno pozdravljal in se zabaval s sodelavkami, kakšno bom še malo ogovoril in povabil na kavo. Upam, da bova z Uno šla na pijačo, tako, da ji bo prišlo na uho, malo kasneje pa še z Urško, tako da jo bo še bolj zbodlo, da se bo zavedala, da ni edina, če mi ne da vsaj pol toliko, kot jaz dajem njej. Konča naj se tako, da ljubezen obvisi v zraku, daleč narazen med nama. Da vsakič, ko me bo videla naj občuti nelagodje in moje razočaranje, kaj je zamudila.

Konec: Nikoli skupaj, a vedno želeča.