Fotke

Mitolog

Pozdravljeni, Ustvarjalci mitov!

V današnji razumsko objektivizirani družbi izgleda, kot bi že prerasli in celo prezirali mitologijo. Nekateri zmotno mislijo, da je mitologija stvar dvodomne preteklosti, v resnici se odvija pred našimi očmi. Ali ima Slovenija mitologijo, ali jo potrebujemo, ali jo želimo, nedvomno. Mitologija je obseženo polje, lahko bi rekli, preobsežno za kakršno koli »slovensko monografijo«, čeprav je bilo kar nekaj poskusov. Zato sem bolj usmerjen v svoje osebno videnje tega zapleteno prežemavajočega polja. Zame osebno mitologija niso samo zgodbe junakov ampak tudi ustvarjalci sami. Zdi se mi, da pri nas ustvarjena mitologija dobiva bledico. Razlogov je verjetno več, ker so različne sile imele različne interese. Težko kaj rečem o deklarativnih in tihih motivih, se ne počutim dovolj usposobljenega, zato bom raje pisal o osebnih videnjih elementov bledice.

Pri strokovnih silah sem opazil, da so se »spravili na zvezno homogenost« kulturne zgodovine, kot bi jih bilo sram ustvarjenih monografij, s tem mislim tako na posameznika, gibanja, čas-prostor. Strokovnjak z metafizičnim tkivom ustvarjanje poveže v celoto, tako ne glede na vso strokovnost so prisotni elementi enostranskosti, ki se jim ne moremo izogniti, od tod spoštovanje do ne analiziranja živih ustvarjalcev. Seveda v znanstvenem duhu je prostor le za objektivnost, od tod tudi legitimna pravica po strokovnem »revidiranju« ideje časovno zvezne prostorsko homogene kulture. Prednost tega pristopa je da prinaša nova spoznanja o veliko večji kulturni raznolikosti in strokovno silo odveže sistemskih nacionalnih pritiskov. Izgleda vse v redu, toda naši razvitejši sosedje naj bi bili mojstri strokovnega utemeljevanja zgodovine kulture, vemo da je bilo v zgodovini veliko zameglitev, ki so bile podlage za civilizacijsko družbene ureditve. Tudi naša strokovna sila je bila zelo sistematično vprežena, po osamosvojitvi se te vprege otepa, ne me narobe razumeti, nikakor nočem vračanje v stare vprege, hočem le poudariti pomembnost materije. Pri intelektualni sili se mi je zdelo, da nekako evforično sprejema razbremenitev večnega občestvenega, narodnostnega bremena. Odprle so se možnosti eksperimentiranja novih stanj, mislim da je to dobro, ker je porodila raznolikost v našem prostoru, obenem to sovpada z globalnimi načeli odprte raznolike družbe. Skupna kohezivnost se je zmanjševala, po drugi strani se je partikularna kohezivnost povečala, kar zaradi majhnosti lahko resno ogrozi odprtost in pretočnost družbe.
Zakaj še danes potrebujemo živečo mitologijo, razlogov je več, poudaril bom le situacijsko stanje naše okolice. Dve sosednji državi posegajo v bližnjo preteklost z mitološkimi prijemi, ki posegajo na mrtve in bivajoče teh prostorov, tako danes usmerjajo nazore naših sosedov, ki so zame žaljivi. Miti imajo moč oviti ljudi v svojo tančico, ki lahko zamegli razsodnost. Včasih dobim občutek, da pri nas prevladuje misel, kaj bi se mi ukvarjali z njihovimi kolektivnimi furstracijami, ker je ta materija naredila že preveliko zarezo v našem narodu. Ne moremo se zadovoljiti, da bodo samo zavezniki ohranjali spomin na II. Svetovno(Izkrcanje, Taborišča smrti) in tudi ni cilj ustvarjati večno furstracijo poražencem, to je zaradi proti uteži porajajoči se radikalni mitologiji. Boleče, a potrebno je delovati s to materijo celostno, kar vključuje mitologijo, vsi narodi imajo take vpoglede v preteklost zato se tega ne sramujmo. Po pravici povedano, se mi zdi sramotno odpovedati se Knježnemu kamnu, Trstenu in Ljudomili, Martinu Krpanu, Kralju Matjažu, Partizanom in bodoči mitologiji. Seveda mitologija v rokah radikalnih desničarjev je sod smodnika, še ateist moli k bogu usmiljenja. Ne vem ali naj se smejem ali jokam, ampak moram omeniti po mojem mnenju dve mitološko ~ strateški napaki. Primer denarja, odnos med podobo in vrednostjo, smo prevrednotili Lipicance, ker v mitološkem kontekstu smo povzdignili vlečno silo hazburške kočije kot analogija možgani so v kočiji, mišice v konjih, upam da se motim in ne vidim globljega pomena te odločitve. Posebej me je razjezilo, ker dobro poznamo parole in njihova utemeljevanja na ta račun. Druga zmota je malo bolj subtilnejše, narašča nad nacionalnost, na vseh kontinentih imamo gigantske unije, tudi Evropa je s svojo skupno ustavo izkazovala nad nacionalne težnje. Pred končno vzpostavitvijo nad nacionalnosti, se še dopušča da nacionalne skupnosti enkrat za vselej razčistijo s svojo preteklostjo. Vidimo velike napore usmerjene v tako imenovano zgodovino kontinuitete in naša napaka je to, da preveč poudarjamo samo bližnjo preteklost in se odpovedujemo daljne. Mogoče je ta bližnja preteklost preblizu sedanjosti in tukaj so nas sosedi strateško zopet prehiteli. Z vedno večjo uveljavitvijo arheo-genetike, z argumentom geni ne lažejo, moramo biti zelo previdni, geni mogoče res ne lažejo, za raziskovalce si ne upam tega trditi. Vrhunec groze takšnih bioloških dokazovanj je bila evgénika, ni nemogoče, da bi arheo – genetika pridobila takšne pridihe, zato se nikakor ne smemo izogibati daljne preteklosti.
NIKAKOR ne smemo dopustiti, da bi nas kakšna metafizika zopet postavljala v pozicijo samo poljedelcev in graditeljev cerkvic, to je preveliko ponižanje naše BITI. Navkljub vsem spoštovanju cerkvenim dostojanstvenikom, prosim prenehajte z utemeljevanjem duhovne sedanjosti samo na osnovi krščanske preteklosti, ki ni bila nikoli rožnata, čeprav smo dokaj hitro dobili pridige v našem jeziku. Vsekakor to ne pomeni imeti samo družbo razuma, ravno nasprotno prostor je zrel za duhovno družbo, toda to ne pomeni krščansko, muslimansko, budistično… Ne mislim povečevati razdora med poloma, sprašujem se kaj je skupna točka. En pol utemeljuje z duhovnim tkivom, drugi z razumskim toda v resnici posegata v področje duševnosti. Vsi prispevamo temu področju, delitev je nesmiselna, ker povzroča shizofrenijo, naj bo to prostor sprave.
Nekaj je potrebno narediti v vsem tem pan - evropskim bazenu identitet, narodnostna materija se je v zgodovini izkazala izredno kohezivna, a tudi zelo uničujoča. Slovenci imamo danes osamosvojitveno mitologijo, ki v resnici ni kôs mitologiji, ki ju ustvarjajo sosedi. Podprli smo tudi Evropski mit, ki upam da bo oporna točka, toda upravičeni so pomisleki, že zaradi vsega spoštovanja do mislecev, ki so se ukvarjali z materijo človeka ~ skupnost ~ skupnosti. Utemeljen je strah, da lahko poleg ekonomske nadvlade pride še do kulturne prevlade, pomeni potisnjeni v totalni podrejeni položaj. Menim, da se mora v takih trenutkih skupnost približati osnovnemu tkivu, človeku. Esenca mitologije je ravno človeškost in samo s tako mitologijo bomo kôs vsem porajajočim se radikalnim mitologijam. Ker ima mitologija tudi slabe posledice mora biti vpeta v družbo razuma, duševnosti, duhovnosti sicer preveč popači razsodnost. V tem kontekstu mislim, da je potrebno poudariti in se zavedati ustvarjalcev in tako bolj uravnoteženo dojemamo mitološko materijo. Žalostno je, da naše kulturnike tako malo cenimo, ravno oni so naši razvijalci mitologije, ki so posebej potrebni, ko se okrog nas porajajo radikalne mitologije. Mislim, da vse preveč poudarjamo ekonomske projekcije in malo številčnost, ustvarjalnost ima drugačne zakonitosti če jim le dopustimo in prispevamo k izraznosti.
Mitoživost je tihi vsakdan prežet z vrednotami in odločitvami, ki jih lahko spoznavamo skozi mitologijo. Danes imamo ljudje čedalje manj časa za poglobitev v svoja in družbena izkustva, zato nam kulturniki s svojimi obdelavami večnih motivov, tém vpetih v naš prostor razkrivajo globine življenja. Kot rečeno zgoraj, meni osebno tudi ustvarjalci, gibanja, scena predstavljajo mitoživost, toda zaradi omejenosti razlage njihovega celostnega delovanja in spoštovanja do raznolikosti živečega jih ne bom našteval in analiziral v podrobnost. Kako jim potem izkazati spoštovanje, mogoče bi jih mogli vprašat. Osebno poizkušam izkazovati tako, da se z ljudmi pogovarjam, razglabljam o motivih in temah, ki jih obdelujejo, zaradi ciničnosti in svojstvene svojeglavosti je včasih potrebno sprožit kakšen dvom, ki v ljudeh prebudi poglabljanje. Osebno mislim, kot največji prirastek k živosti bi bil, če bi ljudje - občinstvo razvijali svoja videnja, ki bi zaradi spoznavne moči prešla med kulturnike, tako bi informacijsko - energetska zanka postala sklenjena. Vsekakor se moramo izogibati pretirani sistematizaciji zanke in področij mitologije, za pravo mešanico videnj morajo sodelovati vsi s svojo prepletenostjo s prostorom in časom.
Nevarnost organizacijskih modelov na tem področju dela je znana, strokovna sila poizkuša krmariti s svojim regularnim formalizmom, ustvarjalna sila nekako boleče plava. V svetu danes prevladuje svetlobno-zvočni medij z svojim vrhuncem filmom, finančno produkcijske težave in ne zanimanje domačega občestva nas postavlja v bledečo pozicijo. Če res nimamo toliko denarja, verjetno imamo toliko denarja da odpremo gledališča(krije skupnost), zanimiv bi bil primerjalni izračun. Vsekakor ljudje bi vzljubili, ker v gledališču je večja život, interakcija, preraste lahko v pravcato zabavo, film je prikrajšan za vse to. Vse splošna ustvarjalnost bi se razvijala, res da bi na prvi pogled zaostali za filmskim svetom. Toda to ni povsem res, ustvarjalnost ustvarja tudi izrazni prostor, našli bi lahko spletni filmski izrazni prostor in vlagali vanj. Profesionalne snemalno - obdelovalne tehnike so zelo drage, lahko se zadovoljimo z manjšim spektaklom efektov in poudarimo vsebino s pridihom spletne interaktivnosti, vsekakor zelo drag medij, mogoče predrag za nas, ne vem.
Za tiskovino in s tem pisatelje s ni treba bat, vzdržuje se preprost in zahteven tisk z bralci. Mislim, da imamo pri nas dokaj sistemsko dodelan sistem za pisatelje, res niso bogataši toda

Sodobnost in mitološkost se prepletata, to je nedvomno, potrebno je veliko izkušenj, znanj, truda da bi ustvarili živost, ki se je ne bi sramovali, trud bo in je poplačan.


PS, Slovnični zagovorniki ne mi zamerit pisanja v naslovu z veliko, ker verjamem, da sem s tem poosebil vsakega izmed nas. Zato ima besedo lastni in obči značaj.

Nič 0

Predno začnem, bi rekel, da ne verjamem v absolutno resnico, ampak v poskus razložiti si ne znano. Paradoksalno lahko rečem, da edino kar je absolutno, je da absolutne resnice NI. Ne ukvarjam se z jogo ali s katerimi drugimi duhovnimi disciplinami niti ne pripadam nobeni religiji, lahko pa rečem, da sem raziskovalec. Svoja izkustva niča moram pospremiti s dogodki, ki so me zaznamovali.

Prvi sklop dogodkov je vezan na razum. Z ničlo sem se najprej srečal skozi matematiko, v številskem sestavu, neskončno deljenje, kasneje kot nevtralni element za določeno operacijo v prostoru. Pojem neskončnosti in ničle sta pričela sovpadati, eno brez drugega ni obstajalo. Ko sem raziskoval ukrivljene dimenzije v matematičnem smislu, se je pojavil problem metrike, razdalje, kar je pomenilo, potrebna je neka urejenost, da lahko točke prostora med seboj primerjam. Vse to je še imelo nek smisel dokler sem predpostavljal zveznost prostora, ko pa se je prikradla misel o ne zveznosti, se je pojavilo vprašanje; Kaj pa je vmes, praznina – nič ???. Toda še večji problem se mi je pojavil ob pojmu točke, neskončnem ciklu triade simbola-objekta-interprementa, toda to so že drugi problemi spoznavoslovja a so pomembno vplivali na mene.

Drugi sklop dogodkov je vezan na dogodke iz otroštva, ki me preganjajo že celo življenje. Kot otrok, nekje pri šestih letih, sem velikokrat sanjal da letim, ne v letalu, ampak kot nekakšno plavanje po zraku. Neka gospa mi je povedala – razložila te sanje; Tvoja duša želi biti svobodna. Pri tistih letih tega ni sem najbolje razumel, saj še pojma duša ni sem najbolje dojemal, toda če pomislim danes je gospa imela prav. V tistem letu je umrla babica družinskih prijateljev in v noči, ko je umrla me je obiskala v sanjah, kako žive sanje so bile, naslednji dan mi mama pove, da je umrla. Bil sem osupel in prestrašen, teh sanj ni sem dolgo zaupal nikomur. Mnogo let kasneje sem imel enako sanjsko izkušnjo, ko sem balinal za Logatec sem spoznal starejšega gospoda, ki me je prav tako obiskal v sanjah. Naslednji dan se peljem proti Logatcu, v meni je zelo močan občutek, da ga ni več med nami, ko pridem v klub mi sporočijo žalostno novico. Pri osmih letih se je zgodilo nekaj kar ni sem povedal še nobenemu. Šel sem na trening gimnastike, bil sem na avtobusni postaji, kot ponavadi, doživel sem budne sanje, ne vem kako naj temu sploh drugače rečem, niti ne vem, kako sem prišel do kluba, nekako sem. Pojavil sem se v Afriki, na nekem lesenem odru, kjer je bil govornik in okoli sto poslušalcev. Srečanje je bilo nekje v naravi, pokrajina je bila bolj suha, nekakšna goščava. Bili so sami črnci, različnih postav, kot bi bilo nekakšno med plemensko srečanje. V nekem trenutku se govornik obrne proti meni, nekaj reče, množica se zdrami, pričnejo poskakovati in navijati v meni ne razumljivih jezikih. Potem se zopet pojavim v realnosti, zdaj sem že v klubu, čisto iz sebe, tudi trener je opazil, da nekaj ni vredu. To izkustvo je še do danes prisotno v meni, dolgo časa mu ni sem posvečal pozornosti, dokler nekega dneva zopet ne navadna izkušnja, kot nekakšen telepatski pogovor. Takrat sem že študiral matematiko in sem si dogodek želel razložiti razumsko, ne vem ali je to bil notranji dvogovor ali je bil sogovornik nekdo drug. Razlago sem poiskal v tezi Oxfordskega profesorja, ki je te stvari razlagal preko eno in dvodomnosti možganov - misli, tezo je dokazoval skozi mitološko epske spise in prelomno točko, ko so ljudje iz dvodomnosti prešli v enodomnost s pomočjo razuma. Ta prelomna točka naj bi bila nam vsem znana zgodba o Odiseju. Pogovor - dvogovor je bil vezan na dogodek iz Afrike, sogovornik naj bi bil govornik iz odra. Rekel mi je, da je bil tisti dogodek začetek osvoboditve iz pod belske vladavine. Rekel sem mu, da se počutim izkoriščenega, ker ne verjamem v antagonizem, posebej ker je v Afriki veliko med etičnega obračunavanja, nakar on meni, da je bilo potrebno svobodo izbojevati, ker sama po sebi ne bi prišla.
Naslednji dogodek se je pripetil s prijateljico kiparko, ki sem ji zaupal kar nekaj izven telesnih izkustev. Ves čas mi je govorila, da stvari preveč mistificiram, dokler se ni pripetil dogodek, ki je oba zaznamoval. Nekega večera je prijateljstvo prešlo v telesni stik, prvič sva se ljubezensko objela, ko naenkrat začutim, da nisva sama, prisotne so bile energije (zavesti, mogoče duhovi – demoni), v tistem trenutku sem misli, da so jo hotele prizadeti. Telesni stik sem prekinil, povem ji, nisva sama, želijo te prizadeti zato, ker želijo prizadeti mene. Bila je zelo jezna, ni mi verjela in rekla da sem nor. Čez dva dni je imela hudo prometno nesrečo, težko poškodbo glave, na srečo je dobro okrevala. Kasneje mi je povedal, da sem pustil velik vpliv na njo, zdaj mi verjame, toda ne želi več imeti stike z mano, ker jo je strah te izkušnje. Kasneje, ko sem razmišljal o tem dogodku, ni sem bil več prepričan, ali so bile to negativne energije, mogoče so me le hotele opozoriti, kaj se bo zgodilo.

Tretji sklop dogodkov je vezan na svobodo, ki se je pričelo z mojim zgodnjim uporništvom, ker sem že kot otrok čutil potrebo po človekovem dostojanstvu. V svojem uporništvu sem ga neštetokrat prelomil, kako mi je žal. Dolgo je trajalo, da sem prišel do spoznanja, da svobode ni zunaj mene. Potem sem slišal, da je svobodo potrebno poiskati in ustvariti znotraj sebe. Zame je to pomenilo ustvariti samega sebe lahko bi rekel osvoboditi se odgovorov, rešitev, naučenosti. Ne kot kakšen bibljiski bog, ampak bolj v smislu spoznati samega sebe in mogoče na ta način doseči svobodo, bolje rečeno spoznati samega sebe bi že pomenilo svobodo. Vsakodnevnost me je izučila in podučila, da ljudje porabimo ogromno energije, da se prikažemo drugačne kot smo, tako nam ta lažni sij zakriva našo pravo osebnost - bit. Pričel sem odmetavati spoznanja kot oblačila, veliko odgovorov je odšlo in s tem tudi vprašanj, dozdevalo se mi je, da sem na pravi poti k ustvarjanju svobode znotraj sebe. Pri tem sem naletel na pregrado, na misli, občutke, kot bi bili tam že od nekdaj ali pa da je to dno. Razumsko sem si odgovarjal, da je to družbeno pogojeno, nekako vsajeno skozi socializacijo, povezano z odvisnostjo od materije ali pa nagoni – goni. Kakšno razočaranje je sledilo, še znotraj sebe ne morem poiskati ali ustvarit svobode – sebe; Kaj je človek samo družben produkt, še danes ne vem kaj je ta pregrada
(socializacija x živalskost ali rezultat – želja vesolja?!).

Nekaj sem slišal o meditaciji, čeprav ne vem kaj pravzaprav je to, ker se ne ukvarjam z njo. Ko sem razmišljal o matematiki in problemih prostorov, sem zaplaval v svet abstrakcije in simbolike, vsake toliko časa pa sem odplaval ne znano kam, kjer ni bilo več ločnice med vzrokom in posledico. Lahko bi rekel, da ni bilo več časa, vsaj ne takšnega kakršnega sem poznal, oblike prostora so se zabrisale že veliko prej. Potem sem se spraševal ali je to meditativno stanje ali le imaginacija. Toda domišlija ni mogla biti, ker v svojih domišljiskih prostorih je vedno obstajala neka notranja urejenost, tam pa je ni bilo. Kasneje sem poskusil z neko vrsto svojo »meditacijo«, če temu sploh lahko rečem meditacija, mogoče bolje rečeno umirjanje, sproščanje, odmetavanje misli. Švigalo ropotalo vse drugo kot umirjanje, ko enkrat nenadoma »black-out«, težko kaj rečem, mogoče je to stanje o ne obesedljivem. Po nekajkratnih tovrstnih ponovitvah je to v meni pustilo močan pečat, vse besede o tem stanju so le intrepretacije. Večinoma je bilo brez zavestno stanje, mislim da ni bilo stanje spanja. Včasih je zavest še ostala toda ni bilo občutkov, čutov, čustev kot nekakšen BREZ-čustven-čuten-časen opazovalec a kaj, ko ni bilo ničesar za opazovati.
Ali je bilo to stanje praznine, niča?
Ali je bilo to stanje popolnega objektivnega opazovalca, kot so ga omenjali zahodni filozofi znanosti, toda problem je, da tam ni ničesar za opazovati. Tudi občutek povezanosti je irelavanten, ker ničesar ni in hkrati je vse, torej samo JE. Dolgo časa me je bilo strah tega stanja, ker sem se počutil kot bi ljudje bili prazne posode v katero družba vliva svojo vsebino. Imamo ljudje vpliv le na iluzijo prostora-časa ne pa na njega samega, ker ga ni, kaj potem pomeni imeti vpliv na samega sebe.

Bridko spoznavanje.

Ko sem raziskoval – potipal razne modele(znanstvene, družbene, umetniške, verske), so me vsi razžalostili, ker so načrtno centristični, sem odkril tudi nekaj pozitivnega v tem stanju, ni bilo ne centra, ne roba, ni bilo točke komande, vodje in vodenih. Vsi ti organizacijski sistemi imajo lažno utopično idejo o enakovrednosti, dostojanstvu, spoštovanju lepote življenja, ker v svoj red vedno vključujejo hirarhijo in ga utemeljujejo z vesoljnim redom. Hvala lepa za tako dostojanstvo življenja.

Torej ali je resnična svoboda PRAZNINA??????????????

Bridko moram povedati, da me vsa ta doživetja niso olajšala sprejeti grdot človeštva, trpljenja trpečih, okradenih dostojanstva. Še vedno me je sram biti pripadnik človeške vrste, ki uničuje vse okrog sebe in ironično še sebe. Vsem živim bitjem smo odvzeli pravico življenja. Tudi misel, že zato ker JE, mora tako biti, me ne potolaži, prej malo razjezi, kajti taka misel nam odvzame sposobnost delovanja.
Za boljše skupno življenje vseh nas ni dovolj spremeniti samega sebe. Kot nekateri mislijo, če bi vsi spremenili sebe bi se posledično spremenila tudi družba. Menim, da tako mislijo zato, ker predpostavljajo in si predstavljajo družbo kot unijo njenih posameznikov, toda družba – sistem je več kot unija posameznikov, kot bi imela svoje življenje in voljo. Mislim, da je potrebno spreminjati sistem in sebe, šele potem bo človeštvo doseglo novo stopnjo bivanja, življenja v skupnosti in so bivanja s preostalimi oblikami življenja.

Mezdni delavec

V današnji družbi naj bi mezdni delavec živel bolje, ali je to res za vse mezdne delavce sveta ali zopet samo za peščico, menim da večina svetovnih delavcev trpi.
V Evropi in ZDA v glavnem živimo na račun preostalih, preko tako imenovane dodane vrednosti. Tam kjer so surovine vzpostavljajo neugodne razmere zaradi monopola in cene surovine, tam kjer pa se mezdni delavci upirajo se vpeljuje stroje.
Ali si evropski delavca, lahko res privošči toliko več kot ne evropski?

Levi & Desni

Preambula:


Kaj je življenje, kaj je narava, kaj je družba, kaj je civilizacija? Vsa štiri vprašanja vključujejo čas in naš človeški pogled na stvarnost. Življenje si lahko zamislimo brez človeka prav tako tudi naravo, vsekakor si ne moremo zamisliti družbe in civilizacije. Življenje je iz poenostavljenega biološkega pogleda preživetje in razmnoževanje, toda človek lahko nasprotuje temu načelu le v družbi in civilizaciji. Narava razporeja in pretaka življenje v življenje, to je njen magični cikel, ki ga na žalost lahko konča civilizacija ali vesolje. Družba je razslojitev človeške skupnosti, ki je vpeta v cikel narave, civilizacija se upira ciklu narave in ga želi spreminjati tako da vključi vse družbene sloje za skupen cilj.

1) Preprosta kronologija
2) Modus in koncept
3) Levi in desni
4) Ironičnost levega in desnega
5) Zemljan
6) Bionski človek


Vsak »modus« ne sme staviti samo na en koncept, smer. Verjetnost da tak »modus« propade je veliko večja kot pri »modusih«, ki imajo vpletenih več konceptov. Narava nikoli ne stavi samo na eno smer življenja. Preprosta razlaga nam lahko nakaže zakaj tako, vesolje ni postavljeno ampak postavljajoče, to pomeni da nič ni stalno ampak je vse spreminjajoče. Drugače povedano, pogoji niso stalni, zato potrebujemo več konceptov, ker se tako lažje prilagajamo spremembam pogojev. Velik problem današnjih »modusov« je ravno v tem, da porabijo preveč energije za vzdrževanje pogojev, v vesolju je najtežje doseči stalnost. Današnji »modus« potrebuje desnico in levico, kot še nikoli poprej, ker le tako bo nastalo ravnovesje smeri. Levico in desnico ne smemo dojemati enoznačno, ker v resnici v sebi skrivata ironijo. Levičarskemu »modusu« bi lahko rekli socializem in desničarskemu kapitalizem.

Levičarski koncept si želi pošteno razdelitev dobrin in svoboščin in to so najlažje uresničevali tako, da so poskušali enakomerno razdelili dobrine. Predpogoj take ureditve je enakost v skoraj vseh možnih pogledih, kar pomeni velika večina ima lahko le toliko kolikor jim določi sistemska ureditev in le peščica ima upravniško vlogo sistemske razdelitve. Torej levičarski koncept se glasi nekako tako, naj bo »modus« namenjen za večino in ne za peščico(center), kar posledično pripelje do centristične ureditve in tako večina v resnici ne more sodelovati v oblikovanju »modusa«.

Na drugi strani desničarski koncept poveličuje posameznikovo grabežljivost po vedno več dobrinah in zagovarja center. Na ta način dopušča, da posameznik sodeluje pri oblikovanju »modusa«, le dovolj grabežljiv mora biti. Torej ta koncept v resnici preprečuje monopolnost peščice, čeprav jo s količino denarja poveličuje.

Oba koncepta se zavedata omejenosti in vesta, da končna uresničitev cilja lahko pomenu uničenje njunega »modusa«. Kako ta dva koncepta rešita zagato lastnega uničenja? Levičarski »modus« v svoji totalni enakosti prične proizvajati različnost, do čim desničarski »modus« v svoji totalni monopolnosti prične razvrednotenje denarja, kot končna oblika je zlom monitarnega sistema.

Kakšen naj bi bil »globalni modus«, verjetno na to še ni odgovora, toda če prevzamemo oba koncepta, bi lahko rekli »kapitalistični socialist«. Vsekakor oba »modusa« potrebujeta hierarahijo, ki ima izvore na različnih področjih.

PetDejanka ljubezni

1) Dejanje:

Najprej je bil majhen kreš, jeze in ignoriranja. Vsakič, ko sem jo videl je bil hudo ignoriranje, z vsemi preostalimi dekleti sem bil pretirano prijazen in vesel, do nje pa sem bil mrtvo hladen. Bila je jezna, smrkava in pihala čez nos kot kakšna mačka, vsi so čutili napetost in se spraševali kdaj bo minilo. Napetost je počasi minila in stvari so se normalizirale, prišlo je do jutranjega pozdravljanja in občasno do kakšnega nasmeha. Kasneje sva tudi kakšno rekla, a v ustih je bilo vseeno čutiti priokus grenkobe. Pri skupnih kosilih je dostikrat imela odtujen pogled, malo žalosten, še posebej če sem pogledal kakšno drugo dekle ali pa se preveč strastno pogovarjal s katero izmed sodelavk.



2) Dejanje:

Pričel sem ji izkazovati naklonjenost, tu in tam sem ji namenil kakšen nasmeh in iskriv pogled. Malo sem jo podučil o lažjem delu z računalnikom, kategorizaciji in vodenju pogodb. Toda ni imelo kaj prida efekta, ker ni nič upoštevala, oziroma naredila v tej smeri. V tem smislu je čisti sengvinik ali pa flegmatik, ker če bi bila melanholik ali pa kolerik, bi videla korist oziroma boljši način dela. Če pa je kolerik, potem misli, da je boljša in pametnejša, saj ima boljše in pomembnejše delovno mesto. Mogoče pa je tudi ugotovila, da sem zagrenjen, ker sem s svojim potencialom pristal na tako nizkem nivoju, toda ne zaveda se vseh mojih motivov.
Na zabavi vidi mojo nenavadno razmišljanje, ki je filozofske narave in počasi prične dojemati, da mi ni vse za verjet. Malo je zbegana in prestrašena v mojem čudaško radikalnem pogledu na svet. Še isti večer zve, da so poleg žensk, celo moški zaljubljeni vame in da živim v popolnoma drugem svetu kot ona.
Par dni kasneje jo povabim na kavo sprave, da bi zgladila nastalo napetost, pusti me čakati par dni, tako, da moram prav drezati v njo. Na kavi jo malo potipam o njenih življenjskih nazorih, in skupaj ugotavljava najina karakterja, ona pride do ugotovitve, da sta se udarila dva kolerika. Ne upa se preveč gledati v oči, kot da ji je nerodno ali pa se boji zaljubiti vame(ne vem še točno) zakaj se izmika pogledu v oči.

3) Dejanje:

Povabim jo še na eno pijačo z namenom, da ji povem kaj mi leži na duši, zopet se naredi pomembnejšo in me pusti čakati še kakšen dan. Po službi greva na kavo, pogovor peljem čisto stran od tistega o čemer se naj bi pogovarjala, toda pri tem zvem, da imava popolnoma druge interese. Prikaže so kot čisto povprečno dekle, ki jo ne zanima kaj veliko o življenju, družbi, radi bi samo nekako živela življenje povprečnice, živela neko plehko sigurno življenje. Vseeno ji ne da miru in bi rada zvedela kaj več o mojih čustvih do nje, nekako, a s težko muko ji le izpovem svoja čustva do nje. Izpoveva si vsak svojo zgodbo, ki pa nima neke skupne prihodnosti, no vsaj iz njene strani ne. Ni še čisto prepričana ali bi zagrabila ali ne, vsekakor jo laskanje ne moti, dotiki pa tudi ne. Preseneti jo moje zahteve pri ženski, ugotovi da mora zadovoljiti vse nivoje, in je polaskana, ker v njej vidim vse te nivoje.

4) Dejanje:

Zdaj že malo bolj drezam v njo, pošljem ji svoja razmišljanja, ki presegajo njen nivo dojemanja stvarnosti, počasi pričenja ugotavljati, da sem intelektualno na veliko višjem nivoju, kot si je lahko sploh predstavljala, počuti se majhno, kar ji povzroči občutek nelagodja. Dan kasneje jo obsujem s sms-i, izkažem ji svoja globoka čustva do nje, napišem ji dve pesmici, ki bi jo morali razdražiti. Toda zopet nič, popolnoma me ignorira, ker ve, da me to razpizdeva in draži, ker še predobro ve, da kolerika ne dosegljivo vleče, ker če takoj dobi, kaj hitro izgubi interes.


5) Dejanje:

Naredil sem tri korake, ko je ona naredila enega nazaj, dovolj je, ne bom šel čez in preko sebe. Zdaj bom jaz naredil pet korakov nazaj, si še premlečna zame. Od zdaj naprej bom samo hladno pozdravljal in se zabaval s sodelavkami, kakšno bom še malo ogovoril in povabil na kavo. Upam, da bova z Uno šla na pijačo, tako, da ji bo prišlo na uho, malo kasneje pa še z Urško, tako da jo bo še bolj zbodlo, da se bo zavedala, da ni edina, če mi ne da vsaj pol toliko, kot jaz dajem njej. Konča naj se tako, da ljubezen obvisi v zraku, daleč narazen med nama. Da vsakič, ko me bo videla naj občuti nelagodje in moje razočaranje, kaj je zamudila.

Konec: Nikoli skupaj, a vedno želeča.

Carl Jung

• Psihologijo poudari preko sanj, mitologije, umetnosti, religije, filozofije
• Analiziral je sanje, alkemijo, astrologijo, sociologijo
o Center raziskave je bil nezavedno, ki ga človek dojema preko simbolov
o Ker se simbolične teme pojavljajo v vseh kulturah, epohah jim je pripisoval velik pomen
• Zelo je poudarjal človekovo ravnovesje(balans)
o Zlitje zavesti in simbolnega iz nezavednega prispeva k obogatitvi človekovega življenja
• Verjel je, da se zahodni človek preveč zanaša na znanost
o Menil je, da mora moderni čkovek raziskovati sanje, duhovnost, religijo ne pa le slepo živeti po normah

Koncepti:
• Arhetipi: So osnovni gradniki človekove psihe, tako kot geni ~DNA gradniki
• Kolektivna podzavest: Je kot nekakšen genom, ki določa določene pred dispozicije
• Individum: kot kolekcija super-personalnih arhitipov
• Kompleks:
• Sinhronizacija:
• Shadow: je nezavedni kompleks kot nasprotje zavednega jaza(EGO). Shadow predstavlja neznane atribute in kvalitete EGA, loči ga na konstruktiven in destruktiven del.
• Nevroza: kot posledica ne skladnja med zavestjo in večjim arhetipskim svetom
• Anima: nezavedna ženska komponenta moškega
• Animus: nezavedna moška komponenta ženske
• Anima, Animus: sta vodnika k enotnosti ne zavednega Jaza
• Ljubezen na prvi pogled je zanj pomenila projekcijo anime oz. animusa.
• 4 osnovni načini doživljanja sveta:
o 2 relacijski funkciji(misliti, čuteč)
o 2 perspektivni funkciji(občutek, intuicija)