Mitolog

Pozdravljeni, Ustvarjalci mitov!

V današnji razumsko objektivizirani družbi izgleda, kot bi že prerasli in celo prezirali mitologijo. Nekateri zmotno mislijo, da je mitologija stvar dvodomne preteklosti, v resnici se odvija pred našimi očmi. Ali ima Slovenija mitologijo, ali jo potrebujemo, ali jo želimo, nedvomno. Mitologija je obseženo polje, lahko bi rekli, preobsežno za kakršno koli »slovensko monografijo«, čeprav je bilo kar nekaj poskusov. Zato sem bolj usmerjen v svoje osebno videnje tega zapleteno prežemavajočega polja. Zame osebno mitologija niso samo zgodbe junakov ampak tudi ustvarjalci sami. Zdi se mi, da pri nas ustvarjena mitologija dobiva bledico. Razlogov je verjetno več, ker so različne sile imele različne interese. Težko kaj rečem o deklarativnih in tihih motivih, se ne počutim dovolj usposobljenega, zato bom raje pisal o osebnih videnjih elementov bledice.

Pri strokovnih silah sem opazil, da so se »spravili na zvezno homogenost« kulturne zgodovine, kot bi jih bilo sram ustvarjenih monografij, s tem mislim tako na posameznika, gibanja, čas-prostor. Strokovnjak z metafizičnim tkivom ustvarjanje poveže v celoto, tako ne glede na vso strokovnost so prisotni elementi enostranskosti, ki se jim ne moremo izogniti, od tod spoštovanje do ne analiziranja živih ustvarjalcev. Seveda v znanstvenem duhu je prostor le za objektivnost, od tod tudi legitimna pravica po strokovnem »revidiranju« ideje časovno zvezne prostorsko homogene kulture. Prednost tega pristopa je da prinaša nova spoznanja o veliko večji kulturni raznolikosti in strokovno silo odveže sistemskih nacionalnih pritiskov. Izgleda vse v redu, toda naši razvitejši sosedje naj bi bili mojstri strokovnega utemeljevanja zgodovine kulture, vemo da je bilo v zgodovini veliko zameglitev, ki so bile podlage za civilizacijsko družbene ureditve. Tudi naša strokovna sila je bila zelo sistematično vprežena, po osamosvojitvi se te vprege otepa, ne me narobe razumeti, nikakor nočem vračanje v stare vprege, hočem le poudariti pomembnost materije. Pri intelektualni sili se mi je zdelo, da nekako evforično sprejema razbremenitev večnega občestvenega, narodnostnega bremena. Odprle so se možnosti eksperimentiranja novih stanj, mislim da je to dobro, ker je porodila raznolikost v našem prostoru, obenem to sovpada z globalnimi načeli odprte raznolike družbe. Skupna kohezivnost se je zmanjševala, po drugi strani se je partikularna kohezivnost povečala, kar zaradi majhnosti lahko resno ogrozi odprtost in pretočnost družbe.
Zakaj še danes potrebujemo živečo mitologijo, razlogov je več, poudaril bom le situacijsko stanje naše okolice. Dve sosednji državi posegajo v bližnjo preteklost z mitološkimi prijemi, ki posegajo na mrtve in bivajoče teh prostorov, tako danes usmerjajo nazore naših sosedov, ki so zame žaljivi. Miti imajo moč oviti ljudi v svojo tančico, ki lahko zamegli razsodnost. Včasih dobim občutek, da pri nas prevladuje misel, kaj bi se mi ukvarjali z njihovimi kolektivnimi furstracijami, ker je ta materija naredila že preveliko zarezo v našem narodu. Ne moremo se zadovoljiti, da bodo samo zavezniki ohranjali spomin na II. Svetovno(Izkrcanje, Taborišča smrti) in tudi ni cilj ustvarjati večno furstracijo poražencem, to je zaradi proti uteži porajajoči se radikalni mitologiji. Boleče, a potrebno je delovati s to materijo celostno, kar vključuje mitologijo, vsi narodi imajo take vpoglede v preteklost zato se tega ne sramujmo. Po pravici povedano, se mi zdi sramotno odpovedati se Knježnemu kamnu, Trstenu in Ljudomili, Martinu Krpanu, Kralju Matjažu, Partizanom in bodoči mitologiji. Seveda mitologija v rokah radikalnih desničarjev je sod smodnika, še ateist moli k bogu usmiljenja. Ne vem ali naj se smejem ali jokam, ampak moram omeniti po mojem mnenju dve mitološko ~ strateški napaki. Primer denarja, odnos med podobo in vrednostjo, smo prevrednotili Lipicance, ker v mitološkem kontekstu smo povzdignili vlečno silo hazburške kočije kot analogija možgani so v kočiji, mišice v konjih, upam da se motim in ne vidim globljega pomena te odločitve. Posebej me je razjezilo, ker dobro poznamo parole in njihova utemeljevanja na ta račun. Druga zmota je malo bolj subtilnejše, narašča nad nacionalnost, na vseh kontinentih imamo gigantske unije, tudi Evropa je s svojo skupno ustavo izkazovala nad nacionalne težnje. Pred končno vzpostavitvijo nad nacionalnosti, se še dopušča da nacionalne skupnosti enkrat za vselej razčistijo s svojo preteklostjo. Vidimo velike napore usmerjene v tako imenovano zgodovino kontinuitete in naša napaka je to, da preveč poudarjamo samo bližnjo preteklost in se odpovedujemo daljne. Mogoče je ta bližnja preteklost preblizu sedanjosti in tukaj so nas sosedi strateško zopet prehiteli. Z vedno večjo uveljavitvijo arheo-genetike, z argumentom geni ne lažejo, moramo biti zelo previdni, geni mogoče res ne lažejo, za raziskovalce si ne upam tega trditi. Vrhunec groze takšnih bioloških dokazovanj je bila evgénika, ni nemogoče, da bi arheo – genetika pridobila takšne pridihe, zato se nikakor ne smemo izogibati daljne preteklosti.
NIKAKOR ne smemo dopustiti, da bi nas kakšna metafizika zopet postavljala v pozicijo samo poljedelcev in graditeljev cerkvic, to je preveliko ponižanje naše BITI. Navkljub vsem spoštovanju cerkvenim dostojanstvenikom, prosim prenehajte z utemeljevanjem duhovne sedanjosti samo na osnovi krščanske preteklosti, ki ni bila nikoli rožnata, čeprav smo dokaj hitro dobili pridige v našem jeziku. Vsekakor to ne pomeni imeti samo družbo razuma, ravno nasprotno prostor je zrel za duhovno družbo, toda to ne pomeni krščansko, muslimansko, budistično… Ne mislim povečevati razdora med poloma, sprašujem se kaj je skupna točka. En pol utemeljuje z duhovnim tkivom, drugi z razumskim toda v resnici posegata v področje duševnosti. Vsi prispevamo temu področju, delitev je nesmiselna, ker povzroča shizofrenijo, naj bo to prostor sprave.
Nekaj je potrebno narediti v vsem tem pan - evropskim bazenu identitet, narodnostna materija se je v zgodovini izkazala izredno kohezivna, a tudi zelo uničujoča. Slovenci imamo danes osamosvojitveno mitologijo, ki v resnici ni kôs mitologiji, ki ju ustvarjajo sosedi. Podprli smo tudi Evropski mit, ki upam da bo oporna točka, toda upravičeni so pomisleki, že zaradi vsega spoštovanja do mislecev, ki so se ukvarjali z materijo človeka ~ skupnost ~ skupnosti. Utemeljen je strah, da lahko poleg ekonomske nadvlade pride še do kulturne prevlade, pomeni potisnjeni v totalni podrejeni položaj. Menim, da se mora v takih trenutkih skupnost približati osnovnemu tkivu, človeku. Esenca mitologije je ravno človeškost in samo s tako mitologijo bomo kôs vsem porajajočim se radikalnim mitologijam. Ker ima mitologija tudi slabe posledice mora biti vpeta v družbo razuma, duševnosti, duhovnosti sicer preveč popači razsodnost. V tem kontekstu mislim, da je potrebno poudariti in se zavedati ustvarjalcev in tako bolj uravnoteženo dojemamo mitološko materijo. Žalostno je, da naše kulturnike tako malo cenimo, ravno oni so naši razvijalci mitologije, ki so posebej potrebni, ko se okrog nas porajajo radikalne mitologije. Mislim, da vse preveč poudarjamo ekonomske projekcije in malo številčnost, ustvarjalnost ima drugačne zakonitosti če jim le dopustimo in prispevamo k izraznosti.
Mitoživost je tihi vsakdan prežet z vrednotami in odločitvami, ki jih lahko spoznavamo skozi mitologijo. Danes imamo ljudje čedalje manj časa za poglobitev v svoja in družbena izkustva, zato nam kulturniki s svojimi obdelavami večnih motivov, tém vpetih v naš prostor razkrivajo globine življenja. Kot rečeno zgoraj, meni osebno tudi ustvarjalci, gibanja, scena predstavljajo mitoživost, toda zaradi omejenosti razlage njihovega celostnega delovanja in spoštovanja do raznolikosti živečega jih ne bom našteval in analiziral v podrobnost. Kako jim potem izkazati spoštovanje, mogoče bi jih mogli vprašat. Osebno poizkušam izkazovati tako, da se z ljudmi pogovarjam, razglabljam o motivih in temah, ki jih obdelujejo, zaradi ciničnosti in svojstvene svojeglavosti je včasih potrebno sprožit kakšen dvom, ki v ljudeh prebudi poglabljanje. Osebno mislim, kot največji prirastek k živosti bi bil, če bi ljudje - občinstvo razvijali svoja videnja, ki bi zaradi spoznavne moči prešla med kulturnike, tako bi informacijsko - energetska zanka postala sklenjena. Vsekakor se moramo izogibati pretirani sistematizaciji zanke in področij mitologije, za pravo mešanico videnj morajo sodelovati vsi s svojo prepletenostjo s prostorom in časom.
Nevarnost organizacijskih modelov na tem področju dela je znana, strokovna sila poizkuša krmariti s svojim regularnim formalizmom, ustvarjalna sila nekako boleče plava. V svetu danes prevladuje svetlobno-zvočni medij z svojim vrhuncem filmom, finančno produkcijske težave in ne zanimanje domačega občestva nas postavlja v bledečo pozicijo. Če res nimamo toliko denarja, verjetno imamo toliko denarja da odpremo gledališča(krije skupnost), zanimiv bi bil primerjalni izračun. Vsekakor ljudje bi vzljubili, ker v gledališču je večja život, interakcija, preraste lahko v pravcato zabavo, film je prikrajšan za vse to. Vse splošna ustvarjalnost bi se razvijala, res da bi na prvi pogled zaostali za filmskim svetom. Toda to ni povsem res, ustvarjalnost ustvarja tudi izrazni prostor, našli bi lahko spletni filmski izrazni prostor in vlagali vanj. Profesionalne snemalno - obdelovalne tehnike so zelo drage, lahko se zadovoljimo z manjšim spektaklom efektov in poudarimo vsebino s pridihom spletne interaktivnosti, vsekakor zelo drag medij, mogoče predrag za nas, ne vem.
Za tiskovino in s tem pisatelje s ni treba bat, vzdržuje se preprost in zahteven tisk z bralci. Mislim, da imamo pri nas dokaj sistemsko dodelan sistem za pisatelje, res niso bogataši toda

Sodobnost in mitološkost se prepletata, to je nedvomno, potrebno je veliko izkušenj, znanj, truda da bi ustvarili živost, ki se je ne bi sramovali, trud bo in je poplačan.


PS, Slovnični zagovorniki ne mi zamerit pisanja v naslovu z veliko, ker verjamem, da sem s tem poosebil vsakega izmed nas. Zato ima besedo lastni in obči značaj.