Arhitekturni žepki avtonomije

Arhitekturni žepki avtonomije


Arhitektura sistema ima dualen vpliv na žepke avtonomije, v smislu, da omogoča in ne-omogoča časovno-prostorsko kanalizeranje skupnosti in avtonomov. Seveda je polje teh pojmov zelo obsežno, stihijsko bi lahko rekli, da je preobsežno in skoraj nedosegljivo človeku. Usmeril bi se predvsem v polje raziskave arhitekturne modelitete kontrole družbe.

Moja misel je le mali izsek vsmerjen predvsem v povezanost med arhitekturo in družbeno kontrolo, okvir te misli je majhen košček v polju kontrole. Arhitekturne kontrole imajo različne oblike, motive in prijeme, skupno jim je pripoznanje vpliva. Oblike so psihološko-sociološke, religijsko-narodnostne kontrole, prostorsko-časovne, ki se med seboj prepletajo.

Orisi skupnosti in dogodkov so redukcionistični, z namenom, da bi lahko prepoznali kakšen vzorec. S pojavom skupnosti se ukvarja ogromno ved, katerih resnice vedno ne prehajajo med seboj in tako nastane “trčenje” argumentov. Problem verjetno ni samo v samih metodah raziskovanja med vedami, temveč tudi motiv raziskovanja pojava. Kot rečeno v namenu raziskave, gre za slutnjo, ki bi šele oblikovala bolj poglobljen motiv, teme in metode raziskave.

Razvoj skupnosti bi razdelil v dve kategoriji, ki sta med seboj povezani, ena je družbeni in druga civilizacijski razvoj. Definicije tih dveh kategoriji je kompleksno in preobsežno raziskovanje na tem mestu, zato bi se zadovoljili le z določenimi indikatorji, intuitivno družba zastopa avtonoma, civilizacija pa skupnost. Naprimer, indikator za družbeni razvoj je kako se obnašajo, do tistih, ki imajo manj možnosti, ali pa civilizacijski, koliko različnih profilov sodeluje pri projektu. V analtičnem polju te indikatorje določimo z spremenljivkami in parametri.

Legitimnsot teh in naslednjih predpostavk je bolj filozofske narave v smislu, da je resnica poskus razložiti neznano. V opazovanju pojavov, dogodkov, odnosov imamo kaotično zaznavnost, ker je dejavnikov vpliva na pojave veliko in ti dejavniki so kdaj bolj kdaj manj vidno povezani. V razlaganju pojava poskušamo najti dejavnike vpliva, ki so med seboj “neodvisni” in z njihovo kombinacijo odnosov razložiti pojav, pojav obravnavamo po slojih. Tudi če izbira dejavnikov na prvi pogled ne izgleda smiselna, ne plodna še ne pomeni, da razvoj preučevanja ne bo prinesel zaključkov. Torej v kaotični zaznavnosti, se vsako razvrščanje dviga nad kaosom in od tod izvira filozofska legitimnost moje misli.

Logika razvoja skupnosti do neke mere predpostavlja, da so oblike skupnosti kronološko pogojene v smislu zveznosti časa(linearen čas). V vzponih in padcih skupnosti nekateri vidijo cikličen čas skupnosti in tako dopuščajo možnost obstoja naprednih civilizacij v daljni preteklosti. Polje preteklosti dopušča špekulacije, ker navkljub predmetom potrebujemo celosten miselen konstrukt, da jih pojasnimo, torej hitro lahko pridemo do točke, ko miselni konstrukt močneje argumentera kot sam predmet.

Če se skoncentriramo na linearen čas je začetek človeške vrste in zgodnejše skupnosti v znanosti bolj biološko medicinsko antropološka domena, ki pri nekaterih sproža dvom. Po mnenju le teh naj bi bili zaključki raziskav prekrito geo-politično pogojeni, navkljub temu pomisleku nam religijsko - politično obarvana mitologija, doktrina vseeno ponuja, nakazujejo izvor skupnosti. Obstaja povezava med znanstvenim in mitskim vidikom, ker oba vsubujeta prvine indukcije in dedukcije. Izrojenost mitskega sporočila je lahko posledica geo-političnega vpliva ali popačenja, ki nastanejo pri posredovanju sporočila, tudi pri znanstvenih poročilih lahko pride do popačenja.

Izkopavanja in časovna datiranja so prikazali človeško časovno sliko, ki kaže, da sodobni človek homosapiens obstaja nekje 50.000-70.000 tisoč let. Fizično popolnoma ustreza današnjemu človeku, stopnja razvoja prikazuje že prave skupnosti, poleg orodja je začel izdelovati okrasje in nastajal je čedalje kompleksnejši simbolizem. Ta interval je splošno uveljavljena resnica, dočim imamo raziskovalce, ki ta interval postavljajo mnogo nazaj. Njihova trditev je neverjetno radikalna in pravi, da je sodobni človek obstajal že miljon let nazaj, kar postavlja polje zgodovinskih resnic na glavo.

Seveda če iz polja zgodovinskih resnic izvzamemo radikalne teze potem je to polje dokaj zvezno koherentno in pripoveduje zgodbo civilizacij. Pričetek civilizacij pripisujejejo nekako 12.000-5.000 let nazaj kar ustreza antropološkemu intervalu homosapiens-a. Kot rečeno imamo več pogledov na zgodovino, nekateri so bolj uveljavljeni nekateri manj, zato naj misel dopušča svoj pogled. Mogoče ta pogled ni toliko znanstven, ker si poskuša ustvariti svoj miselni konstrukt s svojimi vzročnimi zakoni, toda legitimnost tega početja vidim v tem, da za določenim predmetom, dejstvom motiv ni vedno enoličen, včasih je celo prikrit.

V navadi je, da se skupnosti med seboj primerja in tudi obstoječe z preteklimi, tako obstaja možnost, da obstoječa skupnost pri iskanju refleksije in samorefleksije prireja predmete, dogodke. motive, tako ustvari popačeno sliko, ki obstoječo skupnost olepšala napram preteklim. Poenostavljeno rečeno biološko antropološko polje raziskav danes osmislja družbo z zakonsko lastninskimi razmerji, ker dokazuje, da je lastniški odnos “od nekdaj” in tako nekaj čisto naravnega, ki služi kot podlaga za današnje odnose.

obarvano Take skupnosti so prepredene s sorodstvenimi vezmi, ki se arhitekturno kažejo kot skupek bivališč znotraj skupnosti in predstavljajo otočeke avtonomije znotraj skupnosti. Skupek z lastniško-krvno podlago ima dovolj velik potencial za lastno kreiranje in zagovarjanje prostorsko-časovnih dejan. S tem potencial postane situacijska grožnja suverena, suverenosti skupnosti. Več kot je imel skupek zasebnosti večji reakcionistični naboj je imel. Arhitekturno se lahko zasebnost zmanjša že z gostoto poselitve, iz vasi nastaja trg, ki omogoča izvajanje vsakodnevne akcije.

Seveda razvoj skupnosti je gnala množica dejavnikov, ki presegajo razpravo. Gostota poselitve je prvi element povezave med arhitekturo in avtonomijo. Torej arhitektura skupkov je vplivala na sociologijo tako znotraj kot zunaj skupka. Razvili so se različni zapleteni odnosi prežeti z versko ~ trgovskim ~ vojaškim interesom. Identiteta skupka postane poglavitna in kaže avtonomijo, zato se njeni člani poistovetijo z njo. o so bili razdeljeni na skupke(klane, družine) z zapletenimi med odnosi. Psihološki značaj posameznika je pripoznaven le znotraj skupka v odnosih z drugimi skupki se podredi značaju svojega skupka, klana. Lahko bi rekli, ni bil pomemben posameznik temveč skupnost.
Sama stroka se je iz tehničnega vidika zelo dobro odrezala. Zaradi površinske omejenosti skupnosti se je arhitektura odzvala z strnjeno gradnjo v višino. , ki je


bi bilo prenapihnjeno trditi, da se take o

Mestne skupnosti so razbile sorodstvene vezi, toda te so se idejno povezovali in dosegli nesluten potencial, ki je zopet bil grožnja suverenu.
Seveda je bilo veliko načinov kontrole take skupnosti, nas bo predvsem zanimala bivanska oblika teh skupnosti.
Kot primer vzemimo Pariz, najbolj znano mesto, kjer so se v mestnih četrtih rojevali uporniški avtonomni žepki. Tako se je v mestu povečala zahteva po učinkovtejšem odreagiranju na upore in samo kontrolo, mesto je odreagiralo z vojaško miselnostjo in pričelo arhitekturno reorganizacijo mesta, ki je bilo zdaj pripravljeno na napad od znotraj. Rezbremenili so ozka grl, povečali pretočnost in zmanjševali gostoto v kvartih z razselitvijo v predmestne skupnosti. Kasneje z poskokom migracije v mesta, so se mesta odzvala z izgradnjo blokastih naselji. , ki je imel dvojni efekt. Razširjenje družine je razkosal na majhne družinske celice, ki ne predstavlja velikega potenciala uporništva. Toda taki žepi, že predstavlja gojišče upora.