Pozdravljeni, Ustvarjalci mitov!
V današnji razumsko objektivizirani družbi izgleda, kot bi že prerasli in celo prezirali mitologijo. Nekateri zmotno mislijo, da je mitologija stvar dvodomne preteklosti, v resnici se odvija pred našimi očmi. Ali ima Slovenija mitologijo, ali jo potrebujemo, ali jo želimo, nedvomno. Mitologija je obseženo polje, lahko bi rekli, preobsežno za kakršno koli »slovensko monografijo«, čeprav je bilo kar nekaj poskusov. Zato sem bolj usmerjen v svoje osebno videnje tega zapleteno prežemavajočega polja. Zame osebno mitologija niso samo zgodbe junakov ampak tudi ustvarjalci sami. Zdi se mi, da pri nas ustvarjena mitologija dobiva bledico. Razlogov je verjetno več, ker so različne sile imele različne interese. Težko kaj rečem o deklarativnih in tihih motivih, se ne počutim dovolj usposobljenega, zato bom raje pisal o osebnih videnjih elementov bledice.
Pri strokovnih silah sem opazil, da so se »spravili na zvezno homogenost« kulturne zgodovine, kot bi jih bilo sram ustvarjenih monografij, s tem mislim tako na posameznika, gibanja, čas-prostor. Strokovnjak z metafizičnim tkivom ustvarjanje poveže v celoto, tako ne glede na vso strokovnost so prisotni elementi enostranskosti, ki se jim ne moremo izogniti, od tod spoštovanje do ne analiziranja živih ustvarjalcev. Seveda v znanstvenem duhu je prostor le za objektivnost, od tod tudi legitimna pravica po strokovnem »revidiranju« ideje časovno zvezne prostorsko homogene kulture. Prednost tega pristopa je da prinaša nova spoznanja o veliko večji kulturni raznolikosti in strokovno silo odveže sistemskih nacionalnih pritiskov. Izgleda vse v redu, toda naši razvitejši sosedje naj bi bili mojstri strokovnega utemeljevanja zgodovine kulture, vemo da je bilo v zgodovini veliko zameglitev, ki so bile podlage za civilizacijsko družbene ureditve. Tudi naša strokovna sila je bila zelo sistematično vprežena, po osamosvojitvi se te vprege otepa, ne me narobe razumeti, nikakor nočem vračanje v stare vprege, hočem le poudariti pomembnost materije. Pri intelektualni sili se mi je zdelo, da nekako evforično sprejema razbremenitev večnega občestvenega, narodnostnega bremena. Odprle so se možnosti eksperimentiranja novih stanj, mislim da je to dobro, ker je porodila raznolikost v našem prostoru, obenem to sovpada z globalnimi načeli odprte raznolike družbe. Skupna kohezivnost se je zmanjševala, po drugi strani se je partikularna kohezivnost povečala, kar zaradi majhnosti lahko resno ogrozi odprtost in pretočnost družbe.
Zakaj še danes potrebujemo živečo mitologijo, razlogov je več, poudaril bom le situacijsko stanje naše okolice. Dve sosednji državi posegajo v bližnjo preteklost z mitološkimi prijemi, ki posegajo na mrtve in bivajoče teh prostorov, tako danes usmerjajo nazore naših sosedov, ki so zame žaljivi. Miti imajo moč oviti ljudi v svojo tančico, ki lahko zamegli razsodnost. Včasih dobim občutek, da pri nas prevladuje misel, kaj bi se mi ukvarjali z njihovimi kolektivnimi furstracijami, ker je ta materija naredila že preveliko zarezo v našem narodu. Ne moremo se zadovoljiti, da bodo samo zavezniki ohranjali spomin na II. Svetovno(Izkrcanje, Taborišča smrti) in tudi ni cilj ustvarjati večno furstracijo poražencem, to je zaradi proti uteži porajajoči se radikalni mitologiji. Boleče, a potrebno je delovati s to materijo celostno, kar vključuje mitologijo, vsi narodi imajo take vpoglede v preteklost zato se tega ne sramujmo. Po pravici povedano, se mi zdi sramotno odpovedati se Knježnemu kamnu, Trstenu in Ljudomili, Martinu Krpanu, Kralju Matjažu, Partizanom in bodoči mitologiji. Seveda mitologija v rokah radikalnih desničarjev je sod smodnika, še ateist moli k bogu usmiljenja. Ne vem ali naj se smejem ali jokam, ampak moram omeniti po mojem mnenju dve mitološko ~ strateški napaki. Primer denarja, odnos med podobo in vrednostjo, smo prevrednotili Lipicance, ker v mitološkem kontekstu smo povzdignili vlečno silo hazburške kočije kot analogija možgani so v kočiji, mišice v konjih, upam da se motim in ne vidim globljega pomena te odločitve. Posebej me je razjezilo, ker dobro poznamo parole in njihova utemeljevanja na ta račun. Druga zmota je malo bolj subtilnejše, narašča nad nacionalnost, na vseh kontinentih imamo gigantske unije, tudi Evropa je s svojo skupno ustavo izkazovala nad nacionalne težnje. Pred končno vzpostavitvijo nad nacionalnosti, se še dopušča da nacionalne skupnosti enkrat za vselej razčistijo s svojo preteklostjo. Vidimo velike napore usmerjene v tako imenovano zgodovino kontinuitete in naša napaka je to, da preveč poudarjamo samo bližnjo preteklost in se odpovedujemo daljne. Mogoče je ta bližnja preteklost preblizu sedanjosti in tukaj so nas sosedi strateško zopet prehiteli. Z vedno večjo uveljavitvijo arheo-genetike, z argumentom geni ne lažejo, moramo biti zelo previdni, geni mogoče res ne lažejo, za raziskovalce si ne upam tega trditi. Vrhunec groze takšnih bioloških dokazovanj je bila evgénika, ni nemogoče, da bi arheo – genetika pridobila takšne pridihe, zato se nikakor ne smemo izogibati daljne preteklosti.
NIKAKOR ne smemo dopustiti, da bi nas kakšna metafizika zopet postavljala v pozicijo samo poljedelcev in graditeljev cerkvic, to je preveliko ponižanje naše BITI. Navkljub vsem spoštovanju cerkvenim dostojanstvenikom, prosim prenehajte z utemeljevanjem duhovne sedanjosti samo na osnovi krščanske preteklosti, ki ni bila nikoli rožnata, čeprav smo dokaj hitro dobili pridige v našem jeziku. Vsekakor to ne pomeni imeti samo družbo razuma, ravno nasprotno prostor je zrel za duhovno družbo, toda to ne pomeni krščansko, muslimansko, budistično… Ne mislim povečevati razdora med poloma, sprašujem se kaj je skupna točka. En pol utemeljuje z duhovnim tkivom, drugi z razumskim toda v resnici posegata v področje duševnosti. Vsi prispevamo temu področju, delitev je nesmiselna, ker povzroča shizofrenijo, naj bo to prostor sprave.
Nekaj je potrebno narediti v vsem tem pan - evropskim bazenu identitet, narodnostna materija se je v zgodovini izkazala izredno kohezivna, a tudi zelo uničujoča. Slovenci imamo danes osamosvojitveno mitologijo, ki v resnici ni kôs mitologiji, ki ju ustvarjajo sosedi. Podprli smo tudi Evropski mit, ki upam da bo oporna točka, toda upravičeni so pomisleki, že zaradi vsega spoštovanja do mislecev, ki so se ukvarjali z materijo človeka ~ skupnost ~ skupnosti. Utemeljen je strah, da lahko poleg ekonomske nadvlade pride še do kulturne prevlade, pomeni potisnjeni v totalni podrejeni položaj. Menim, da se mora v takih trenutkih skupnost približati osnovnemu tkivu, človeku. Esenca mitologije je ravno človeškost in samo s tako mitologijo bomo kôs vsem porajajočim se radikalnim mitologijam. Ker ima mitologija tudi slabe posledice mora biti vpeta v družbo razuma, duševnosti, duhovnosti sicer preveč popači razsodnost. V tem kontekstu mislim, da je potrebno poudariti in se zavedati ustvarjalcev in tako bolj uravnoteženo dojemamo mitološko materijo. Žalostno je, da naše kulturnike tako malo cenimo, ravno oni so naši razvijalci mitologije, ki so posebej potrebni, ko se okrog nas porajajo radikalne mitologije. Mislim, da vse preveč poudarjamo ekonomske projekcije in malo številčnost, ustvarjalnost ima drugačne zakonitosti če jim le dopustimo in prispevamo k izraznosti.
Mitoživost je tihi vsakdan prežet z vrednotami in odločitvami, ki jih lahko spoznavamo skozi mitologijo. Danes imamo ljudje čedalje manj časa za poglobitev v svoja in družbena izkustva, zato nam kulturniki s svojimi obdelavami večnih motivov, tém vpetih v naš prostor razkrivajo globine življenja. Kot rečeno zgoraj, meni osebno tudi ustvarjalci, gibanja, scena predstavljajo mitoživost, toda zaradi omejenosti razlage njihovega celostnega delovanja in spoštovanja do raznolikosti živečega jih ne bom našteval in analiziral v podrobnost. Kako jim potem izkazati spoštovanje, mogoče bi jih mogli vprašat. Osebno poizkušam izkazovati tako, da se z ljudmi pogovarjam, razglabljam o motivih in temah, ki jih obdelujejo, zaradi ciničnosti in svojstvene svojeglavosti je včasih potrebno sprožit kakšen dvom, ki v ljudeh prebudi poglabljanje. Osebno mislim, kot največji prirastek k živosti bi bil, če bi ljudje - občinstvo razvijali svoja videnja, ki bi zaradi spoznavne moči prešla med kulturnike, tako bi informacijsko - energetska zanka postala sklenjena. Vsekakor se moramo izogibati pretirani sistematizaciji zanke in področij mitologije, za pravo mešanico videnj morajo sodelovati vsi s svojo prepletenostjo s prostorom in časom.
Nevarnost organizacijskih modelov na tem področju dela je znana, strokovna sila poizkuša krmariti s svojim regularnim formalizmom, ustvarjalna sila nekako boleče plava. V svetu danes prevladuje svetlobno-zvočni medij z svojim vrhuncem filmom, finančno produkcijske težave in ne zanimanje domačega občestva nas postavlja v bledečo pozicijo. Če res nimamo toliko denarja, verjetno imamo toliko denarja da odpremo gledališča(krije skupnost), zanimiv bi bil primerjalni izračun. Vsekakor ljudje bi vzljubili, ker v gledališču je večja život, interakcija, preraste lahko v pravcato zabavo, film je prikrajšan za vse to. Vse splošna ustvarjalnost bi se razvijala, res da bi na prvi pogled zaostali za filmskim svetom. Toda to ni povsem res, ustvarjalnost ustvarja tudi izrazni prostor, našli bi lahko spletni filmski izrazni prostor in vlagali vanj. Profesionalne snemalno - obdelovalne tehnike so zelo drage, lahko se zadovoljimo z manjšim spektaklom efektov in poudarimo vsebino s pridihom spletne interaktivnosti, vsekakor zelo drag medij, mogoče predrag za nas, ne vem.
Za tiskovino in s tem pisatelje s ni treba bat, vzdržuje se preprost in zahteven tisk z bralci. Mislim, da imamo pri nas dokaj sistemsko dodelan sistem za pisatelje, res niso bogataši toda
Sodobnost in mitološkost se prepletata, to je nedvomno, potrebno je veliko izkušenj, znanj, truda da bi ustvarili živost, ki se je ne bi sramovali, trud bo in je poplačan.
PS, Slovnični zagovorniki ne mi zamerit pisanja v naslovu z veliko, ker verjamem, da sem s tem poosebil vsakega izmed nas. Zato ima besedo lastni in obči značaj.
nedelja, 15. november 2009
Nič 0
Predno začnem, bi rekel, da ne verjamem v absolutno resnico, ampak v poskus razložiti si ne znano. Paradoksalno lahko rečem, da edino kar je absolutno, je da absolutne resnice NI. Ne ukvarjam se z jogo ali s katerimi drugimi duhovnimi disciplinami niti ne pripadam nobeni religiji, lahko pa rečem, da sem raziskovalec. Svoja izkustva niča moram pospremiti s dogodki, ki so me zaznamovali.
Prvi sklop dogodkov je vezan na razum. Z ničlo sem se najprej srečal skozi matematiko, v številskem sestavu, neskončno deljenje, kasneje kot nevtralni element za določeno operacijo v prostoru. Pojem neskončnosti in ničle sta pričela sovpadati, eno brez drugega ni obstajalo. Ko sem raziskoval ukrivljene dimenzije v matematičnem smislu, se je pojavil problem metrike, razdalje, kar je pomenilo, potrebna je neka urejenost, da lahko točke prostora med seboj primerjam. Vse to je še imelo nek smisel dokler sem predpostavljal zveznost prostora, ko pa se je prikradla misel o ne zveznosti, se je pojavilo vprašanje; Kaj pa je vmes, praznina – nič ???. Toda še večji problem se mi je pojavil ob pojmu točke, neskončnem ciklu triade simbola-objekta-interprementa, toda to so že drugi problemi spoznavoslovja a so pomembno vplivali na mene.
Drugi sklop dogodkov je vezan na dogodke iz otroštva, ki me preganjajo že celo življenje. Kot otrok, nekje pri šestih letih, sem velikokrat sanjal da letim, ne v letalu, ampak kot nekakšno plavanje po zraku. Neka gospa mi je povedala – razložila te sanje; Tvoja duša želi biti svobodna. Pri tistih letih tega ni sem najbolje razumel, saj še pojma duša ni sem najbolje dojemal, toda če pomislim danes je gospa imela prav. V tistem letu je umrla babica družinskih prijateljev in v noči, ko je umrla me je obiskala v sanjah, kako žive sanje so bile, naslednji dan mi mama pove, da je umrla. Bil sem osupel in prestrašen, teh sanj ni sem dolgo zaupal nikomur. Mnogo let kasneje sem imel enako sanjsko izkušnjo, ko sem balinal za Logatec sem spoznal starejšega gospoda, ki me je prav tako obiskal v sanjah. Naslednji dan se peljem proti Logatcu, v meni je zelo močan občutek, da ga ni več med nami, ko pridem v klub mi sporočijo žalostno novico. Pri osmih letih se je zgodilo nekaj kar ni sem povedal še nobenemu. Šel sem na trening gimnastike, bil sem na avtobusni postaji, kot ponavadi, doživel sem budne sanje, ne vem kako naj temu sploh drugače rečem, niti ne vem, kako sem prišel do kluba, nekako sem. Pojavil sem se v Afriki, na nekem lesenem odru, kjer je bil govornik in okoli sto poslušalcev. Srečanje je bilo nekje v naravi, pokrajina je bila bolj suha, nekakšna goščava. Bili so sami črnci, različnih postav, kot bi bilo nekakšno med plemensko srečanje. V nekem trenutku se govornik obrne proti meni, nekaj reče, množica se zdrami, pričnejo poskakovati in navijati v meni ne razumljivih jezikih. Potem se zopet pojavim v realnosti, zdaj sem že v klubu, čisto iz sebe, tudi trener je opazil, da nekaj ni vredu. To izkustvo je še do danes prisotno v meni, dolgo časa mu ni sem posvečal pozornosti, dokler nekega dneva zopet ne navadna izkušnja, kot nekakšen telepatski pogovor. Takrat sem že študiral matematiko in sem si dogodek želel razložiti razumsko, ne vem ali je to bil notranji dvogovor ali je bil sogovornik nekdo drug. Razlago sem poiskal v tezi Oxfordskega profesorja, ki je te stvari razlagal preko eno in dvodomnosti možganov - misli, tezo je dokazoval skozi mitološko epske spise in prelomno točko, ko so ljudje iz dvodomnosti prešli v enodomnost s pomočjo razuma. Ta prelomna točka naj bi bila nam vsem znana zgodba o Odiseju. Pogovor - dvogovor je bil vezan na dogodek iz Afrike, sogovornik naj bi bil govornik iz odra. Rekel mi je, da je bil tisti dogodek začetek osvoboditve iz pod belske vladavine. Rekel sem mu, da se počutim izkoriščenega, ker ne verjamem v antagonizem, posebej ker je v Afriki veliko med etičnega obračunavanja, nakar on meni, da je bilo potrebno svobodo izbojevati, ker sama po sebi ne bi prišla.
Naslednji dogodek se je pripetil s prijateljico kiparko, ki sem ji zaupal kar nekaj izven telesnih izkustev. Ves čas mi je govorila, da stvari preveč mistificiram, dokler se ni pripetil dogodek, ki je oba zaznamoval. Nekega večera je prijateljstvo prešlo v telesni stik, prvič sva se ljubezensko objela, ko naenkrat začutim, da nisva sama, prisotne so bile energije (zavesti, mogoče duhovi – demoni), v tistem trenutku sem misli, da so jo hotele prizadeti. Telesni stik sem prekinil, povem ji, nisva sama, želijo te prizadeti zato, ker želijo prizadeti mene. Bila je zelo jezna, ni mi verjela in rekla da sem nor. Čez dva dni je imela hudo prometno nesrečo, težko poškodbo glave, na srečo je dobro okrevala. Kasneje mi je povedal, da sem pustil velik vpliv na njo, zdaj mi verjame, toda ne želi več imeti stike z mano, ker jo je strah te izkušnje. Kasneje, ko sem razmišljal o tem dogodku, ni sem bil več prepričan, ali so bile to negativne energije, mogoče so me le hotele opozoriti, kaj se bo zgodilo.
Tretji sklop dogodkov je vezan na svobodo, ki se je pričelo z mojim zgodnjim uporništvom, ker sem že kot otrok čutil potrebo po človekovem dostojanstvu. V svojem uporništvu sem ga neštetokrat prelomil, kako mi je žal. Dolgo je trajalo, da sem prišel do spoznanja, da svobode ni zunaj mene. Potem sem slišal, da je svobodo potrebno poiskati in ustvariti znotraj sebe. Zame je to pomenilo ustvariti samega sebe lahko bi rekel osvoboditi se odgovorov, rešitev, naučenosti. Ne kot kakšen bibljiski bog, ampak bolj v smislu spoznati samega sebe in mogoče na ta način doseči svobodo, bolje rečeno spoznati samega sebe bi že pomenilo svobodo. Vsakodnevnost me je izučila in podučila, da ljudje porabimo ogromno energije, da se prikažemo drugačne kot smo, tako nam ta lažni sij zakriva našo pravo osebnost - bit. Pričel sem odmetavati spoznanja kot oblačila, veliko odgovorov je odšlo in s tem tudi vprašanj, dozdevalo se mi je, da sem na pravi poti k ustvarjanju svobode znotraj sebe. Pri tem sem naletel na pregrado, na misli, občutke, kot bi bili tam že od nekdaj ali pa da je to dno. Razumsko sem si odgovarjal, da je to družbeno pogojeno, nekako vsajeno skozi socializacijo, povezano z odvisnostjo od materije ali pa nagoni – goni. Kakšno razočaranje je sledilo, še znotraj sebe ne morem poiskati ali ustvarit svobode – sebe; Kaj je človek samo družben produkt, še danes ne vem kaj je ta pregrada
(socializacija x živalskost ali rezultat – želja vesolja?!).
Nekaj sem slišal o meditaciji, čeprav ne vem kaj pravzaprav je to, ker se ne ukvarjam z njo. Ko sem razmišljal o matematiki in problemih prostorov, sem zaplaval v svet abstrakcije in simbolike, vsake toliko časa pa sem odplaval ne znano kam, kjer ni bilo več ločnice med vzrokom in posledico. Lahko bi rekel, da ni bilo več časa, vsaj ne takšnega kakršnega sem poznal, oblike prostora so se zabrisale že veliko prej. Potem sem se spraševal ali je to meditativno stanje ali le imaginacija. Toda domišlija ni mogla biti, ker v svojih domišljiskih prostorih je vedno obstajala neka notranja urejenost, tam pa je ni bilo. Kasneje sem poskusil z neko vrsto svojo »meditacijo«, če temu sploh lahko rečem meditacija, mogoče bolje rečeno umirjanje, sproščanje, odmetavanje misli. Švigalo ropotalo vse drugo kot umirjanje, ko enkrat nenadoma »black-out«, težko kaj rečem, mogoče je to stanje o ne obesedljivem. Po nekajkratnih tovrstnih ponovitvah je to v meni pustilo močan pečat, vse besede o tem stanju so le intrepretacije. Večinoma je bilo brez zavestno stanje, mislim da ni bilo stanje spanja. Včasih je zavest še ostala toda ni bilo občutkov, čutov, čustev kot nekakšen BREZ-čustven-čuten-časen opazovalec a kaj, ko ni bilo ničesar za opazovati.
Ali je bilo to stanje praznine, niča?
Ali je bilo to stanje popolnega objektivnega opazovalca, kot so ga omenjali zahodni filozofi znanosti, toda problem je, da tam ni ničesar za opazovati. Tudi občutek povezanosti je irelavanten, ker ničesar ni in hkrati je vse, torej samo JE. Dolgo časa me je bilo strah tega stanja, ker sem se počutil kot bi ljudje bili prazne posode v katero družba vliva svojo vsebino. Imamo ljudje vpliv le na iluzijo prostora-časa ne pa na njega samega, ker ga ni, kaj potem pomeni imeti vpliv na samega sebe.
Bridko spoznavanje.
Ko sem raziskoval – potipal razne modele(znanstvene, družbene, umetniške, verske), so me vsi razžalostili, ker so načrtno centristični, sem odkril tudi nekaj pozitivnega v tem stanju, ni bilo ne centra, ne roba, ni bilo točke komande, vodje in vodenih. Vsi ti organizacijski sistemi imajo lažno utopično idejo o enakovrednosti, dostojanstvu, spoštovanju lepote življenja, ker v svoj red vedno vključujejo hirarhijo in ga utemeljujejo z vesoljnim redom. Hvala lepa za tako dostojanstvo življenja.
Torej ali je resnična svoboda PRAZNINA??????????????
Bridko moram povedati, da me vsa ta doživetja niso olajšala sprejeti grdot človeštva, trpljenja trpečih, okradenih dostojanstva. Še vedno me je sram biti pripadnik človeške vrste, ki uničuje vse okrog sebe in ironično še sebe. Vsem živim bitjem smo odvzeli pravico življenja. Tudi misel, že zato ker JE, mora tako biti, me ne potolaži, prej malo razjezi, kajti taka misel nam odvzame sposobnost delovanja.
Za boljše skupno življenje vseh nas ni dovolj spremeniti samega sebe. Kot nekateri mislijo, če bi vsi spremenili sebe bi se posledično spremenila tudi družba. Menim, da tako mislijo zato, ker predpostavljajo in si predstavljajo družbo kot unijo njenih posameznikov, toda družba – sistem je več kot unija posameznikov, kot bi imela svoje življenje in voljo. Mislim, da je potrebno spreminjati sistem in sebe, šele potem bo človeštvo doseglo novo stopnjo bivanja, življenja v skupnosti in so bivanja s preostalimi oblikami življenja.
Prvi sklop dogodkov je vezan na razum. Z ničlo sem se najprej srečal skozi matematiko, v številskem sestavu, neskončno deljenje, kasneje kot nevtralni element za določeno operacijo v prostoru. Pojem neskončnosti in ničle sta pričela sovpadati, eno brez drugega ni obstajalo. Ko sem raziskoval ukrivljene dimenzije v matematičnem smislu, se je pojavil problem metrike, razdalje, kar je pomenilo, potrebna je neka urejenost, da lahko točke prostora med seboj primerjam. Vse to je še imelo nek smisel dokler sem predpostavljal zveznost prostora, ko pa se je prikradla misel o ne zveznosti, se je pojavilo vprašanje; Kaj pa je vmes, praznina – nič ???. Toda še večji problem se mi je pojavil ob pojmu točke, neskončnem ciklu triade simbola-objekta-interprementa, toda to so že drugi problemi spoznavoslovja a so pomembno vplivali na mene.
Drugi sklop dogodkov je vezan na dogodke iz otroštva, ki me preganjajo že celo življenje. Kot otrok, nekje pri šestih letih, sem velikokrat sanjal da letim, ne v letalu, ampak kot nekakšno plavanje po zraku. Neka gospa mi je povedala – razložila te sanje; Tvoja duša želi biti svobodna. Pri tistih letih tega ni sem najbolje razumel, saj še pojma duša ni sem najbolje dojemal, toda če pomislim danes je gospa imela prav. V tistem letu je umrla babica družinskih prijateljev in v noči, ko je umrla me je obiskala v sanjah, kako žive sanje so bile, naslednji dan mi mama pove, da je umrla. Bil sem osupel in prestrašen, teh sanj ni sem dolgo zaupal nikomur. Mnogo let kasneje sem imel enako sanjsko izkušnjo, ko sem balinal za Logatec sem spoznal starejšega gospoda, ki me je prav tako obiskal v sanjah. Naslednji dan se peljem proti Logatcu, v meni je zelo močan občutek, da ga ni več med nami, ko pridem v klub mi sporočijo žalostno novico. Pri osmih letih se je zgodilo nekaj kar ni sem povedal še nobenemu. Šel sem na trening gimnastike, bil sem na avtobusni postaji, kot ponavadi, doživel sem budne sanje, ne vem kako naj temu sploh drugače rečem, niti ne vem, kako sem prišel do kluba, nekako sem. Pojavil sem se v Afriki, na nekem lesenem odru, kjer je bil govornik in okoli sto poslušalcev. Srečanje je bilo nekje v naravi, pokrajina je bila bolj suha, nekakšna goščava. Bili so sami črnci, različnih postav, kot bi bilo nekakšno med plemensko srečanje. V nekem trenutku se govornik obrne proti meni, nekaj reče, množica se zdrami, pričnejo poskakovati in navijati v meni ne razumljivih jezikih. Potem se zopet pojavim v realnosti, zdaj sem že v klubu, čisto iz sebe, tudi trener je opazil, da nekaj ni vredu. To izkustvo je še do danes prisotno v meni, dolgo časa mu ni sem posvečal pozornosti, dokler nekega dneva zopet ne navadna izkušnja, kot nekakšen telepatski pogovor. Takrat sem že študiral matematiko in sem si dogodek želel razložiti razumsko, ne vem ali je to bil notranji dvogovor ali je bil sogovornik nekdo drug. Razlago sem poiskal v tezi Oxfordskega profesorja, ki je te stvari razlagal preko eno in dvodomnosti možganov - misli, tezo je dokazoval skozi mitološko epske spise in prelomno točko, ko so ljudje iz dvodomnosti prešli v enodomnost s pomočjo razuma. Ta prelomna točka naj bi bila nam vsem znana zgodba o Odiseju. Pogovor - dvogovor je bil vezan na dogodek iz Afrike, sogovornik naj bi bil govornik iz odra. Rekel mi je, da je bil tisti dogodek začetek osvoboditve iz pod belske vladavine. Rekel sem mu, da se počutim izkoriščenega, ker ne verjamem v antagonizem, posebej ker je v Afriki veliko med etičnega obračunavanja, nakar on meni, da je bilo potrebno svobodo izbojevati, ker sama po sebi ne bi prišla.
Naslednji dogodek se je pripetil s prijateljico kiparko, ki sem ji zaupal kar nekaj izven telesnih izkustev. Ves čas mi je govorila, da stvari preveč mistificiram, dokler se ni pripetil dogodek, ki je oba zaznamoval. Nekega večera je prijateljstvo prešlo v telesni stik, prvič sva se ljubezensko objela, ko naenkrat začutim, da nisva sama, prisotne so bile energije (zavesti, mogoče duhovi – demoni), v tistem trenutku sem misli, da so jo hotele prizadeti. Telesni stik sem prekinil, povem ji, nisva sama, želijo te prizadeti zato, ker želijo prizadeti mene. Bila je zelo jezna, ni mi verjela in rekla da sem nor. Čez dva dni je imela hudo prometno nesrečo, težko poškodbo glave, na srečo je dobro okrevala. Kasneje mi je povedal, da sem pustil velik vpliv na njo, zdaj mi verjame, toda ne želi več imeti stike z mano, ker jo je strah te izkušnje. Kasneje, ko sem razmišljal o tem dogodku, ni sem bil več prepričan, ali so bile to negativne energije, mogoče so me le hotele opozoriti, kaj se bo zgodilo.
Tretji sklop dogodkov je vezan na svobodo, ki se je pričelo z mojim zgodnjim uporništvom, ker sem že kot otrok čutil potrebo po človekovem dostojanstvu. V svojem uporništvu sem ga neštetokrat prelomil, kako mi je žal. Dolgo je trajalo, da sem prišel do spoznanja, da svobode ni zunaj mene. Potem sem slišal, da je svobodo potrebno poiskati in ustvariti znotraj sebe. Zame je to pomenilo ustvariti samega sebe lahko bi rekel osvoboditi se odgovorov, rešitev, naučenosti. Ne kot kakšen bibljiski bog, ampak bolj v smislu spoznati samega sebe in mogoče na ta način doseči svobodo, bolje rečeno spoznati samega sebe bi že pomenilo svobodo. Vsakodnevnost me je izučila in podučila, da ljudje porabimo ogromno energije, da se prikažemo drugačne kot smo, tako nam ta lažni sij zakriva našo pravo osebnost - bit. Pričel sem odmetavati spoznanja kot oblačila, veliko odgovorov je odšlo in s tem tudi vprašanj, dozdevalo se mi je, da sem na pravi poti k ustvarjanju svobode znotraj sebe. Pri tem sem naletel na pregrado, na misli, občutke, kot bi bili tam že od nekdaj ali pa da je to dno. Razumsko sem si odgovarjal, da je to družbeno pogojeno, nekako vsajeno skozi socializacijo, povezano z odvisnostjo od materije ali pa nagoni – goni. Kakšno razočaranje je sledilo, še znotraj sebe ne morem poiskati ali ustvarit svobode – sebe; Kaj je človek samo družben produkt, še danes ne vem kaj je ta pregrada
(socializacija x živalskost ali rezultat – želja vesolja?!).
Nekaj sem slišal o meditaciji, čeprav ne vem kaj pravzaprav je to, ker se ne ukvarjam z njo. Ko sem razmišljal o matematiki in problemih prostorov, sem zaplaval v svet abstrakcije in simbolike, vsake toliko časa pa sem odplaval ne znano kam, kjer ni bilo več ločnice med vzrokom in posledico. Lahko bi rekel, da ni bilo več časa, vsaj ne takšnega kakršnega sem poznal, oblike prostora so se zabrisale že veliko prej. Potem sem se spraševal ali je to meditativno stanje ali le imaginacija. Toda domišlija ni mogla biti, ker v svojih domišljiskih prostorih je vedno obstajala neka notranja urejenost, tam pa je ni bilo. Kasneje sem poskusil z neko vrsto svojo »meditacijo«, če temu sploh lahko rečem meditacija, mogoče bolje rečeno umirjanje, sproščanje, odmetavanje misli. Švigalo ropotalo vse drugo kot umirjanje, ko enkrat nenadoma »black-out«, težko kaj rečem, mogoče je to stanje o ne obesedljivem. Po nekajkratnih tovrstnih ponovitvah je to v meni pustilo močan pečat, vse besede o tem stanju so le intrepretacije. Večinoma je bilo brez zavestno stanje, mislim da ni bilo stanje spanja. Včasih je zavest še ostala toda ni bilo občutkov, čutov, čustev kot nekakšen BREZ-čustven-čuten-časen opazovalec a kaj, ko ni bilo ničesar za opazovati.
Ali je bilo to stanje praznine, niča?
Ali je bilo to stanje popolnega objektivnega opazovalca, kot so ga omenjali zahodni filozofi znanosti, toda problem je, da tam ni ničesar za opazovati. Tudi občutek povezanosti je irelavanten, ker ničesar ni in hkrati je vse, torej samo JE. Dolgo časa me je bilo strah tega stanja, ker sem se počutil kot bi ljudje bili prazne posode v katero družba vliva svojo vsebino. Imamo ljudje vpliv le na iluzijo prostora-časa ne pa na njega samega, ker ga ni, kaj potem pomeni imeti vpliv na samega sebe.
Bridko spoznavanje.
Ko sem raziskoval – potipal razne modele(znanstvene, družbene, umetniške, verske), so me vsi razžalostili, ker so načrtno centristični, sem odkril tudi nekaj pozitivnega v tem stanju, ni bilo ne centra, ne roba, ni bilo točke komande, vodje in vodenih. Vsi ti organizacijski sistemi imajo lažno utopično idejo o enakovrednosti, dostojanstvu, spoštovanju lepote življenja, ker v svoj red vedno vključujejo hirarhijo in ga utemeljujejo z vesoljnim redom. Hvala lepa za tako dostojanstvo življenja.
Torej ali je resnična svoboda PRAZNINA??????????????
Bridko moram povedati, da me vsa ta doživetja niso olajšala sprejeti grdot človeštva, trpljenja trpečih, okradenih dostojanstva. Še vedno me je sram biti pripadnik človeške vrste, ki uničuje vse okrog sebe in ironično še sebe. Vsem živim bitjem smo odvzeli pravico življenja. Tudi misel, že zato ker JE, mora tako biti, me ne potolaži, prej malo razjezi, kajti taka misel nam odvzame sposobnost delovanja.
Za boljše skupno življenje vseh nas ni dovolj spremeniti samega sebe. Kot nekateri mislijo, če bi vsi spremenili sebe bi se posledično spremenila tudi družba. Menim, da tako mislijo zato, ker predpostavljajo in si predstavljajo družbo kot unijo njenih posameznikov, toda družba – sistem je več kot unija posameznikov, kot bi imela svoje življenje in voljo. Mislim, da je potrebno spreminjati sistem in sebe, šele potem bo človeštvo doseglo novo stopnjo bivanja, življenja v skupnosti in so bivanja s preostalimi oblikami življenja.
Mezdni delavec
V današnji družbi naj bi mezdni delavec živel bolje, ali je to res za vse mezdne delavce sveta ali zopet samo za peščico, menim da večina svetovnih delavcev trpi.
V Evropi in ZDA v glavnem živimo na račun preostalih, preko tako imenovane dodane vrednosti. Tam kjer so surovine vzpostavljajo neugodne razmere zaradi monopola in cene surovine, tam kjer pa se mezdni delavci upirajo se vpeljuje stroje.
Ali si evropski delavca, lahko res privošči toliko več kot ne evropski?
V Evropi in ZDA v glavnem živimo na račun preostalih, preko tako imenovane dodane vrednosti. Tam kjer so surovine vzpostavljajo neugodne razmere zaradi monopola in cene surovine, tam kjer pa se mezdni delavci upirajo se vpeljuje stroje.
Ali si evropski delavca, lahko res privošči toliko več kot ne evropski?
Levi & Desni
Preambula:
Kaj je življenje, kaj je narava, kaj je družba, kaj je civilizacija? Vsa štiri vprašanja vključujejo čas in naš človeški pogled na stvarnost. Življenje si lahko zamislimo brez človeka prav tako tudi naravo, vsekakor si ne moremo zamisliti družbe in civilizacije. Življenje je iz poenostavljenega biološkega pogleda preživetje in razmnoževanje, toda človek lahko nasprotuje temu načelu le v družbi in civilizaciji. Narava razporeja in pretaka življenje v življenje, to je njen magični cikel, ki ga na žalost lahko konča civilizacija ali vesolje. Družba je razslojitev človeške skupnosti, ki je vpeta v cikel narave, civilizacija se upira ciklu narave in ga želi spreminjati tako da vključi vse družbene sloje za skupen cilj.
1) Preprosta kronologija
2) Modus in koncept
3) Levi in desni
4) Ironičnost levega in desnega
5) Zemljan
6) Bionski človek
Vsak »modus« ne sme staviti samo na en koncept, smer. Verjetnost da tak »modus« propade je veliko večja kot pri »modusih«, ki imajo vpletenih več konceptov. Narava nikoli ne stavi samo na eno smer življenja. Preprosta razlaga nam lahko nakaže zakaj tako, vesolje ni postavljeno ampak postavljajoče, to pomeni da nič ni stalno ampak je vse spreminjajoče. Drugače povedano, pogoji niso stalni, zato potrebujemo več konceptov, ker se tako lažje prilagajamo spremembam pogojev. Velik problem današnjih »modusov« je ravno v tem, da porabijo preveč energije za vzdrževanje pogojev, v vesolju je najtežje doseči stalnost. Današnji »modus« potrebuje desnico in levico, kot še nikoli poprej, ker le tako bo nastalo ravnovesje smeri. Levico in desnico ne smemo dojemati enoznačno, ker v resnici v sebi skrivata ironijo. Levičarskemu »modusu« bi lahko rekli socializem in desničarskemu kapitalizem.
Levičarski koncept si želi pošteno razdelitev dobrin in svoboščin in to so najlažje uresničevali tako, da so poskušali enakomerno razdelili dobrine. Predpogoj take ureditve je enakost v skoraj vseh možnih pogledih, kar pomeni velika večina ima lahko le toliko kolikor jim določi sistemska ureditev in le peščica ima upravniško vlogo sistemske razdelitve. Torej levičarski koncept se glasi nekako tako, naj bo »modus« namenjen za večino in ne za peščico(center), kar posledično pripelje do centristične ureditve in tako večina v resnici ne more sodelovati v oblikovanju »modusa«.
Na drugi strani desničarski koncept poveličuje posameznikovo grabežljivost po vedno več dobrinah in zagovarja center. Na ta način dopušča, da posameznik sodeluje pri oblikovanju »modusa«, le dovolj grabežljiv mora biti. Torej ta koncept v resnici preprečuje monopolnost peščice, čeprav jo s količino denarja poveličuje.
Oba koncepta se zavedata omejenosti in vesta, da končna uresničitev cilja lahko pomenu uničenje njunega »modusa«. Kako ta dva koncepta rešita zagato lastnega uničenja? Levičarski »modus« v svoji totalni enakosti prične proizvajati različnost, do čim desničarski »modus« v svoji totalni monopolnosti prične razvrednotenje denarja, kot končna oblika je zlom monitarnega sistema.
Kakšen naj bi bil »globalni modus«, verjetno na to še ni odgovora, toda če prevzamemo oba koncepta, bi lahko rekli »kapitalistični socialist«. Vsekakor oba »modusa« potrebujeta hierarahijo, ki ima izvore na različnih področjih.
Kaj je življenje, kaj je narava, kaj je družba, kaj je civilizacija? Vsa štiri vprašanja vključujejo čas in naš človeški pogled na stvarnost. Življenje si lahko zamislimo brez človeka prav tako tudi naravo, vsekakor si ne moremo zamisliti družbe in civilizacije. Življenje je iz poenostavljenega biološkega pogleda preživetje in razmnoževanje, toda človek lahko nasprotuje temu načelu le v družbi in civilizaciji. Narava razporeja in pretaka življenje v življenje, to je njen magični cikel, ki ga na žalost lahko konča civilizacija ali vesolje. Družba je razslojitev človeške skupnosti, ki je vpeta v cikel narave, civilizacija se upira ciklu narave in ga želi spreminjati tako da vključi vse družbene sloje za skupen cilj.
1) Preprosta kronologija
2) Modus in koncept
3) Levi in desni
4) Ironičnost levega in desnega
5) Zemljan
6) Bionski človek
Vsak »modus« ne sme staviti samo na en koncept, smer. Verjetnost da tak »modus« propade je veliko večja kot pri »modusih«, ki imajo vpletenih več konceptov. Narava nikoli ne stavi samo na eno smer življenja. Preprosta razlaga nam lahko nakaže zakaj tako, vesolje ni postavljeno ampak postavljajoče, to pomeni da nič ni stalno ampak je vse spreminjajoče. Drugače povedano, pogoji niso stalni, zato potrebujemo več konceptov, ker se tako lažje prilagajamo spremembam pogojev. Velik problem današnjih »modusov« je ravno v tem, da porabijo preveč energije za vzdrževanje pogojev, v vesolju je najtežje doseči stalnost. Današnji »modus« potrebuje desnico in levico, kot še nikoli poprej, ker le tako bo nastalo ravnovesje smeri. Levico in desnico ne smemo dojemati enoznačno, ker v resnici v sebi skrivata ironijo. Levičarskemu »modusu« bi lahko rekli socializem in desničarskemu kapitalizem.
Levičarski koncept si želi pošteno razdelitev dobrin in svoboščin in to so najlažje uresničevali tako, da so poskušali enakomerno razdelili dobrine. Predpogoj take ureditve je enakost v skoraj vseh možnih pogledih, kar pomeni velika večina ima lahko le toliko kolikor jim določi sistemska ureditev in le peščica ima upravniško vlogo sistemske razdelitve. Torej levičarski koncept se glasi nekako tako, naj bo »modus« namenjen za večino in ne za peščico(center), kar posledično pripelje do centristične ureditve in tako večina v resnici ne more sodelovati v oblikovanju »modusa«.
Na drugi strani desničarski koncept poveličuje posameznikovo grabežljivost po vedno več dobrinah in zagovarja center. Na ta način dopušča, da posameznik sodeluje pri oblikovanju »modusa«, le dovolj grabežljiv mora biti. Torej ta koncept v resnici preprečuje monopolnost peščice, čeprav jo s količino denarja poveličuje.
Oba koncepta se zavedata omejenosti in vesta, da končna uresničitev cilja lahko pomenu uničenje njunega »modusa«. Kako ta dva koncepta rešita zagato lastnega uničenja? Levičarski »modus« v svoji totalni enakosti prične proizvajati različnost, do čim desničarski »modus« v svoji totalni monopolnosti prične razvrednotenje denarja, kot končna oblika je zlom monitarnega sistema.
Kakšen naj bi bil »globalni modus«, verjetno na to še ni odgovora, toda če prevzamemo oba koncepta, bi lahko rekli »kapitalistični socialist«. Vsekakor oba »modusa« potrebujeta hierarahijo, ki ima izvore na različnih področjih.
PetDejanka ljubezni
1) Dejanje:
Najprej je bil majhen kreš, jeze in ignoriranja. Vsakič, ko sem jo videl je bil hudo ignoriranje, z vsemi preostalimi dekleti sem bil pretirano prijazen in vesel, do nje pa sem bil mrtvo hladen. Bila je jezna, smrkava in pihala čez nos kot kakšna mačka, vsi so čutili napetost in se spraševali kdaj bo minilo. Napetost je počasi minila in stvari so se normalizirale, prišlo je do jutranjega pozdravljanja in občasno do kakšnega nasmeha. Kasneje sva tudi kakšno rekla, a v ustih je bilo vseeno čutiti priokus grenkobe. Pri skupnih kosilih je dostikrat imela odtujen pogled, malo žalosten, še posebej če sem pogledal kakšno drugo dekle ali pa se preveč strastno pogovarjal s katero izmed sodelavk.
2) Dejanje:
Pričel sem ji izkazovati naklonjenost, tu in tam sem ji namenil kakšen nasmeh in iskriv pogled. Malo sem jo podučil o lažjem delu z računalnikom, kategorizaciji in vodenju pogodb. Toda ni imelo kaj prida efekta, ker ni nič upoštevala, oziroma naredila v tej smeri. V tem smislu je čisti sengvinik ali pa flegmatik, ker če bi bila melanholik ali pa kolerik, bi videla korist oziroma boljši način dela. Če pa je kolerik, potem misli, da je boljša in pametnejša, saj ima boljše in pomembnejše delovno mesto. Mogoče pa je tudi ugotovila, da sem zagrenjen, ker sem s svojim potencialom pristal na tako nizkem nivoju, toda ne zaveda se vseh mojih motivov.
Na zabavi vidi mojo nenavadno razmišljanje, ki je filozofske narave in počasi prične dojemati, da mi ni vse za verjet. Malo je zbegana in prestrašena v mojem čudaško radikalnem pogledu na svet. Še isti večer zve, da so poleg žensk, celo moški zaljubljeni vame in da živim v popolnoma drugem svetu kot ona.
Par dni kasneje jo povabim na kavo sprave, da bi zgladila nastalo napetost, pusti me čakati par dni, tako, da moram prav drezati v njo. Na kavi jo malo potipam o njenih življenjskih nazorih, in skupaj ugotavljava najina karakterja, ona pride do ugotovitve, da sta se udarila dva kolerika. Ne upa se preveč gledati v oči, kot da ji je nerodno ali pa se boji zaljubiti vame(ne vem še točno) zakaj se izmika pogledu v oči.
3) Dejanje:
Povabim jo še na eno pijačo z namenom, da ji povem kaj mi leži na duši, zopet se naredi pomembnejšo in me pusti čakati še kakšen dan. Po službi greva na kavo, pogovor peljem čisto stran od tistega o čemer se naj bi pogovarjala, toda pri tem zvem, da imava popolnoma druge interese. Prikaže so kot čisto povprečno dekle, ki jo ne zanima kaj veliko o življenju, družbi, radi bi samo nekako živela življenje povprečnice, živela neko plehko sigurno življenje. Vseeno ji ne da miru in bi rada zvedela kaj več o mojih čustvih do nje, nekako, a s težko muko ji le izpovem svoja čustva do nje. Izpoveva si vsak svojo zgodbo, ki pa nima neke skupne prihodnosti, no vsaj iz njene strani ne. Ni še čisto prepričana ali bi zagrabila ali ne, vsekakor jo laskanje ne moti, dotiki pa tudi ne. Preseneti jo moje zahteve pri ženski, ugotovi da mora zadovoljiti vse nivoje, in je polaskana, ker v njej vidim vse te nivoje.
4) Dejanje:
Zdaj že malo bolj drezam v njo, pošljem ji svoja razmišljanja, ki presegajo njen nivo dojemanja stvarnosti, počasi pričenja ugotavljati, da sem intelektualno na veliko višjem nivoju, kot si je lahko sploh predstavljala, počuti se majhno, kar ji povzroči občutek nelagodja. Dan kasneje jo obsujem s sms-i, izkažem ji svoja globoka čustva do nje, napišem ji dve pesmici, ki bi jo morali razdražiti. Toda zopet nič, popolnoma me ignorira, ker ve, da me to razpizdeva in draži, ker še predobro ve, da kolerika ne dosegljivo vleče, ker če takoj dobi, kaj hitro izgubi interes.
5) Dejanje:
Naredil sem tri korake, ko je ona naredila enega nazaj, dovolj je, ne bom šel čez in preko sebe. Zdaj bom jaz naredil pet korakov nazaj, si še premlečna zame. Od zdaj naprej bom samo hladno pozdravljal in se zabaval s sodelavkami, kakšno bom še malo ogovoril in povabil na kavo. Upam, da bova z Uno šla na pijačo, tako, da ji bo prišlo na uho, malo kasneje pa še z Urško, tako da jo bo še bolj zbodlo, da se bo zavedala, da ni edina, če mi ne da vsaj pol toliko, kot jaz dajem njej. Konča naj se tako, da ljubezen obvisi v zraku, daleč narazen med nama. Da vsakič, ko me bo videla naj občuti nelagodje in moje razočaranje, kaj je zamudila.
Konec: Nikoli skupaj, a vedno želeča.
Najprej je bil majhen kreš, jeze in ignoriranja. Vsakič, ko sem jo videl je bil hudo ignoriranje, z vsemi preostalimi dekleti sem bil pretirano prijazen in vesel, do nje pa sem bil mrtvo hladen. Bila je jezna, smrkava in pihala čez nos kot kakšna mačka, vsi so čutili napetost in se spraševali kdaj bo minilo. Napetost je počasi minila in stvari so se normalizirale, prišlo je do jutranjega pozdravljanja in občasno do kakšnega nasmeha. Kasneje sva tudi kakšno rekla, a v ustih je bilo vseeno čutiti priokus grenkobe. Pri skupnih kosilih je dostikrat imela odtujen pogled, malo žalosten, še posebej če sem pogledal kakšno drugo dekle ali pa se preveč strastno pogovarjal s katero izmed sodelavk.
2) Dejanje:
Pričel sem ji izkazovati naklonjenost, tu in tam sem ji namenil kakšen nasmeh in iskriv pogled. Malo sem jo podučil o lažjem delu z računalnikom, kategorizaciji in vodenju pogodb. Toda ni imelo kaj prida efekta, ker ni nič upoštevala, oziroma naredila v tej smeri. V tem smislu je čisti sengvinik ali pa flegmatik, ker če bi bila melanholik ali pa kolerik, bi videla korist oziroma boljši način dela. Če pa je kolerik, potem misli, da je boljša in pametnejša, saj ima boljše in pomembnejše delovno mesto. Mogoče pa je tudi ugotovila, da sem zagrenjen, ker sem s svojim potencialom pristal na tako nizkem nivoju, toda ne zaveda se vseh mojih motivov.
Na zabavi vidi mojo nenavadno razmišljanje, ki je filozofske narave in počasi prične dojemati, da mi ni vse za verjet. Malo je zbegana in prestrašena v mojem čudaško radikalnem pogledu na svet. Še isti večer zve, da so poleg žensk, celo moški zaljubljeni vame in da živim v popolnoma drugem svetu kot ona.
Par dni kasneje jo povabim na kavo sprave, da bi zgladila nastalo napetost, pusti me čakati par dni, tako, da moram prav drezati v njo. Na kavi jo malo potipam o njenih življenjskih nazorih, in skupaj ugotavljava najina karakterja, ona pride do ugotovitve, da sta se udarila dva kolerika. Ne upa se preveč gledati v oči, kot da ji je nerodno ali pa se boji zaljubiti vame(ne vem še točno) zakaj se izmika pogledu v oči.
3) Dejanje:
Povabim jo še na eno pijačo z namenom, da ji povem kaj mi leži na duši, zopet se naredi pomembnejšo in me pusti čakati še kakšen dan. Po službi greva na kavo, pogovor peljem čisto stran od tistega o čemer se naj bi pogovarjala, toda pri tem zvem, da imava popolnoma druge interese. Prikaže so kot čisto povprečno dekle, ki jo ne zanima kaj veliko o življenju, družbi, radi bi samo nekako živela življenje povprečnice, živela neko plehko sigurno življenje. Vseeno ji ne da miru in bi rada zvedela kaj več o mojih čustvih do nje, nekako, a s težko muko ji le izpovem svoja čustva do nje. Izpoveva si vsak svojo zgodbo, ki pa nima neke skupne prihodnosti, no vsaj iz njene strani ne. Ni še čisto prepričana ali bi zagrabila ali ne, vsekakor jo laskanje ne moti, dotiki pa tudi ne. Preseneti jo moje zahteve pri ženski, ugotovi da mora zadovoljiti vse nivoje, in je polaskana, ker v njej vidim vse te nivoje.
4) Dejanje:
Zdaj že malo bolj drezam v njo, pošljem ji svoja razmišljanja, ki presegajo njen nivo dojemanja stvarnosti, počasi pričenja ugotavljati, da sem intelektualno na veliko višjem nivoju, kot si je lahko sploh predstavljala, počuti se majhno, kar ji povzroči občutek nelagodja. Dan kasneje jo obsujem s sms-i, izkažem ji svoja globoka čustva do nje, napišem ji dve pesmici, ki bi jo morali razdražiti. Toda zopet nič, popolnoma me ignorira, ker ve, da me to razpizdeva in draži, ker še predobro ve, da kolerika ne dosegljivo vleče, ker če takoj dobi, kaj hitro izgubi interes.
5) Dejanje:
Naredil sem tri korake, ko je ona naredila enega nazaj, dovolj je, ne bom šel čez in preko sebe. Zdaj bom jaz naredil pet korakov nazaj, si še premlečna zame. Od zdaj naprej bom samo hladno pozdravljal in se zabaval s sodelavkami, kakšno bom še malo ogovoril in povabil na kavo. Upam, da bova z Uno šla na pijačo, tako, da ji bo prišlo na uho, malo kasneje pa še z Urško, tako da jo bo še bolj zbodlo, da se bo zavedala, da ni edina, če mi ne da vsaj pol toliko, kot jaz dajem njej. Konča naj se tako, da ljubezen obvisi v zraku, daleč narazen med nama. Da vsakič, ko me bo videla naj občuti nelagodje in moje razočaranje, kaj je zamudila.
Konec: Nikoli skupaj, a vedno želeča.
Carl Jung
• Psihologijo poudari preko sanj, mitologije, umetnosti, religije, filozofije
• Analiziral je sanje, alkemijo, astrologijo, sociologijo
o Center raziskave je bil nezavedno, ki ga človek dojema preko simbolov
o Ker se simbolične teme pojavljajo v vseh kulturah, epohah jim je pripisoval velik pomen
• Zelo je poudarjal človekovo ravnovesje(balans)
o Zlitje zavesti in simbolnega iz nezavednega prispeva k obogatitvi človekovega življenja
• Verjel je, da se zahodni človek preveč zanaša na znanost
o Menil je, da mora moderni čkovek raziskovati sanje, duhovnost, religijo ne pa le slepo živeti po normah
Koncepti:
• Arhetipi: So osnovni gradniki človekove psihe, tako kot geni ~DNA gradniki
• Kolektivna podzavest: Je kot nekakšen genom, ki določa določene pred dispozicije
• Individum: kot kolekcija super-personalnih arhitipov
• Kompleks:
• Sinhronizacija:
• Shadow: je nezavedni kompleks kot nasprotje zavednega jaza(EGO). Shadow predstavlja neznane atribute in kvalitete EGA, loči ga na konstruktiven in destruktiven del.
• Nevroza: kot posledica ne skladnja med zavestjo in večjim arhetipskim svetom
• Anima: nezavedna ženska komponenta moškega
• Animus: nezavedna moška komponenta ženske
• Anima, Animus: sta vodnika k enotnosti ne zavednega Jaza
• Ljubezen na prvi pogled je zanj pomenila projekcijo anime oz. animusa.
• 4 osnovni načini doživljanja sveta:
o 2 relacijski funkciji(misliti, čuteč)
o 2 perspektivni funkciji(občutek, intuicija)
• Analiziral je sanje, alkemijo, astrologijo, sociologijo
o Center raziskave je bil nezavedno, ki ga človek dojema preko simbolov
o Ker se simbolične teme pojavljajo v vseh kulturah, epohah jim je pripisoval velik pomen
• Zelo je poudarjal človekovo ravnovesje(balans)
o Zlitje zavesti in simbolnega iz nezavednega prispeva k obogatitvi človekovega življenja
• Verjel je, da se zahodni človek preveč zanaša na znanost
o Menil je, da mora moderni čkovek raziskovati sanje, duhovnost, religijo ne pa le slepo živeti po normah
Koncepti:
• Arhetipi: So osnovni gradniki človekove psihe, tako kot geni ~DNA gradniki
• Kolektivna podzavest: Je kot nekakšen genom, ki določa določene pred dispozicije
• Individum: kot kolekcija super-personalnih arhitipov
• Kompleks:
• Sinhronizacija:
• Shadow: je nezavedni kompleks kot nasprotje zavednega jaza(EGO). Shadow predstavlja neznane atribute in kvalitete EGA, loči ga na konstruktiven in destruktiven del.
• Nevroza: kot posledica ne skladnja med zavestjo in večjim arhetipskim svetom
• Anima: nezavedna ženska komponenta moškega
• Animus: nezavedna moška komponenta ženske
• Anima, Animus: sta vodnika k enotnosti ne zavednega Jaza
• Ljubezen na prvi pogled je zanj pomenila projekcijo anime oz. animusa.
• 4 osnovni načini doživljanja sveta:
o 2 relacijski funkciji(misliti, čuteč)
o 2 perspektivni funkciji(občutek, intuicija)
Pomlad
Pomlad se sveti v najinih očeh,
vse brsti, boš tudi ti.
Cvetni popki se razpirajo,
razpri se še ti.
Brenčal bom na tvojem cvetu,
tvoj pelod medil,
ti slada podaril.
Kaplje moje ljubezni,
naj ti popek ljubezni prebudi.
vse brsti, boš tudi ti.
Cvetni popki se razpirajo,
razpri se še ti.
Brenčal bom na tvojem cvetu,
tvoj pelod medil,
ti slada podaril.
Kaplje moje ljubezni,
naj ti popek ljubezni prebudi.
sestava
Življenje sestavljenka ljubezni,
približivajoč se oddaljujem,
oddaljujoč se približujem.
Zazrem se vase
zanesem se nase.
Odkrivajoč razkrivajoč svet,
sem kot poet.
Razburkano plavajoča vprašanja,
vrtinčast požiralnik odgovorov me preganja,
okolica ustvarja in poustvarja BIT
ki je kot nit.
Osamljena kreativnost.
Misleč boječ o esenci,
je vse v potenci?
Misel racionalna,
ukanjeno preganja
ves čas nekaj novega oznanja.
Stiskajoče represivne okoliščine,
naraščajoč povečujoč notranji zven.
Navdih sluzasto pronica iz okolice,
duh udejanjanja razrašča se iz umišljanja nestvarnosti.
Motivacija odsev pozornosti,
doseganje razsodnosti.
Razvijajoča dojemljivost za svetove.
Dojemljivost uma, dana ali podana?
približivajoč se oddaljujem,
oddaljujoč se približujem.
Zazrem se vase
zanesem se nase.
Odkrivajoč razkrivajoč svet,
sem kot poet.
Razburkano plavajoča vprašanja,
vrtinčast požiralnik odgovorov me preganja,
okolica ustvarja in poustvarja BIT
ki je kot nit.
Osamljena kreativnost.
Misleč boječ o esenci,
je vse v potenci?
Misel racionalna,
ukanjeno preganja
ves čas nekaj novega oznanja.
Stiskajoče represivne okoliščine,
naraščajoč povečujoč notranji zven.
Navdih sluzasto pronica iz okolice,
duh udejanjanja razrašča se iz umišljanja nestvarnosti.
Motivacija odsev pozornosti,
doseganje razsodnosti.
Razvijajoča dojemljivost za svetove.
Dojemljivost uma, dana ali podana?
Sijaj
V soju zvezdnega svoda
k sebi te bom položil,
ti svobodo dopustil.
Malo te bom požkečkal,
ustnice s svojimi stapljal,
ti prsi božal,
se v tvojem telesu namakal.
Tvoj trebušček se bo ob mojega tiščal,
bom večno se smejal.
Ti povrnil bom sijaj,
tvoj žar večno bo sijal.
k sebi te bom položil,
ti svobodo dopustil.
Malo te bom požkečkal,
ustnice s svojimi stapljal,
ti prsi božal,
se v tvojem telesu namakal.
Tvoj trebušček se bo ob mojega tiščal,
bom večno se smejal.
Ti povrnil bom sijaj,
tvoj žar večno bo sijal.
Brez
V soju zvezdnega svoda
k sebi te bom položil,
ti svobodo dopustil.
Plavam v klasju tvojih las,
ujet v brezčasju tvojem.
Ko stkejo se vezi, nov val me obudi,
zdaj ti v objemu se smejiš.
Tvoj trebušček se ob mojega tišči,
sreča se nama večno smeji.
Ti povrnil bom sijaj,
tvoj žar večno bo sijal.
k sebi te bom položil,
ti svobodo dopustil.
Plavam v klasju tvojih las,
ujet v brezčasju tvojem.
Ko stkejo se vezi, nov val me obudi,
zdaj ti v objemu se smejiš.
Tvoj trebušček se ob mojega tišči,
sreča se nama večno smeji.
Ti povrnil bom sijaj,
tvoj žar večno bo sijal.
Tri
Tri ženske, tri vrane ljubezni, tri rane srca,
ovit v tančico otožnosti kopam se v morju nezmožnosti,
objemajo me roke praznine
srce ne prenese še ene vreznine.
Zaljubil se v svobodno resnico,
upajoč pozabil bom srčno tatico.
Svobodna pót me gnala v nórôst.
Božajo ledene me roké vesti
kapa razuma blaži mi strasti
hlad uma poselil je žilé
ženske so molile
razum postavil je pile
prezir napél tetive
mesenost izgubila svoje je víme.
Meta zdaj moj dom brez oken je postal,
kjer srcé sem izdal.
Ostal je le še bled spomin,
čustvenih razvalin.
, čutečih ustnic,
lebdenja v tvojih očeh.
Pogrešam tvoja zvesta ušesa, iskrive oči in toplo srce.
ovit v tančico otožnosti kopam se v morju nezmožnosti,
objemajo me roke praznine
srce ne prenese še ene vreznine.
Zaljubil se v svobodno resnico,
upajoč pozabil bom srčno tatico.
Svobodna pót me gnala v nórôst.
Božajo ledene me roké vesti
kapa razuma blaži mi strasti
hlad uma poselil je žilé
ženske so molile
razum postavil je pile
prezir napél tetive
mesenost izgubila svoje je víme.
Meta zdaj moj dom brez oken je postal,
kjer srcé sem izdal.
Ostal je le še bled spomin,
čustvenih razvalin.
, čutečih ustnic,
lebdenja v tvojih očeh.
Pogrešam tvoja zvesta ušesa, iskrive oči in toplo srce.
Univerza
Um ti hiša moje biti,
razum vrt moje zavesti
čustva ograja moje vesti.
Vednost sem iskal
na Univerzi pristal,
ti mati monoizma,
dojka potencializma
si strupa razuma mi vlila.
Resničnost resnice se zdaj po žilah pretaka.
Kje je SREČA in POTENCIAL ?
Spoznaj samega sebe.
Resnica sama po sebi.
Znanje je moč.
Kolektivno delo.
Vedenje je tvoj bič na trpki tej poti,
luč razuma razsvetli rasti,
kljun analize prebada mi izme.
Doksa tvoj plašč nevednosti moje
si severnica, si središče,
tvoja maternica je pogorišče.
Širina uma preobilna se zdi.
Za objektivnost izkoriščaš kvantitizatorje stvarnosti,
mar stvarnost pozna števila,
zahtevaš vzročnost.
Objektivno o objektivnosti,
razkaže tvojo zvijačnost.
Vedenje je tvoj bič na trpki tej poti,
luč razuma razsvetli rasti razstrgnine,
razum vrt moje zavesti
čustva ograja moje vesti.
Vednost sem iskal
na Univerzi pristal,
ti mati monoizma,
dojka potencializma
si strupa razuma mi vlila.
Resničnost resnice se zdaj po žilah pretaka.
Kje je SREČA in POTENCIAL ?
Spoznaj samega sebe.
Resnica sama po sebi.
Znanje je moč.
Kolektivno delo.
Vedenje je tvoj bič na trpki tej poti,
luč razuma razsvetli rasti,
kljun analize prebada mi izme.
Doksa tvoj plašč nevednosti moje
si severnica, si središče,
tvoja maternica je pogorišče.
Širina uma preobilna se zdi.
Za objektivnost izkoriščaš kvantitizatorje stvarnosti,
mar stvarnost pozna števila,
zahtevaš vzročnost.
Objektivno o objektivnosti,
razkaže tvojo zvijačnost.
Vedenje je tvoj bič na trpki tej poti,
luč razuma razsvetli rasti razstrgnine,
Klasje
Plavam v klasju tvojih las,
ujet v brezčasju tvojem.
Ko stkejo mesene se vezi, nov val me obudi,
zdaj ti v objemu se smejiš.
Božal bom kot sončne roke,
ti grel srce.
Sem veter razplamtel tvoj meter.
Ti si kamen, jaz sem voda,
zgladil robove tvoje,
kot doline svoje.
ujet v brezčasju tvojem.
Ko stkejo mesene se vezi, nov val me obudi,
zdaj ti v objemu se smejiš.
Božal bom kot sončne roke,
ti grel srce.
Sem veter razplamtel tvoj meter.
Ti si kamen, jaz sem voda,
zgladil robove tvoje,
kot doline svoje.
Beračijo Tolmačijo
Ženske beráčijo možje koráčijo
ljudje vse več beráčijo h zlodeju jih nováčijo
otroci beráčijo vsi jih tláčijo nalašč zlagano tolmáčijo
v ljubezni ne beráčijo narobe si tolmáčijo, ko odnos páčijo
zapiti beráčijo stvarnost vijáčijo.
lahkoverni beráčijo more jih tláčijo.
ljudje vse več beráčijo h zlodeju jih nováčijo
otroci beráčijo vsi jih tláčijo nalašč zlagano tolmáčijo
v ljubezni ne beráčijo narobe si tolmáčijo, ko odnos páčijo
zapiti beráčijo stvarnost vijáčijo.
lahkoverni beráčijo more jih tláčijo.
Beg Breg
Bég me gnal v tvoj brég
vse sile v bég brž na njen brég
nikoli v bég za svoj brég
poženejo se v bég, ko pridem na brég
vsi v bég, ko sonce se uperi v brég
gre kralj v bég zlodej v njegov brég
ljubezen je bég, ki žene me v večni brég
zlovešč bég je vpet v ta brég.
vse sile v bég brž na njen brég
nikoli v bég za svoj brég
poženejo se v bég, ko pridem na brég
vsi v bég, ko sonce se uperi v brég
gre kralj v bég zlodej v njegov brég
ljubezen je bég, ki žene me v večni brég
zlovešč bég je vpet v ta brég.
Misli in razmišljanja
Misli in razmišljanja
Preko misli svojih in tujih sem nekako poizkušal, ujeti svoja čutenja o »ne ubsedljivem«. V mislih poizkušam dodati kanček dvoma, vrstni red misli malo preskakuje, zato da ponazori ne enolično vzročnost.
Sama forma, predstavlja fizično in metafizično plat človeka. Slike predstavljajo človekovo bit, ki nima ne začetka ne konca, pomeni, da je sklenjena na nek svojstven način. Štirje stolpci predstavljajo človekove bivajoče lastnosti, navkljub »metafizičnim mislim« je človek še vedno vpet v svojo človeškost.
V teoretični sferi zahodnih mislecev, naj bi bila resnica, »neodvisna« od človekovega prepričanja, kar me je zbodlo, zato sem misli vpel v te stolpce človeških lastnosti. Med mislijo in človeškimi lastnostmi ni neke neposredne povezave. Obenem pa ti stolpci predstavljajo stebre, kot stebri v templjih, ki držo streho.
Predstavitev teh misli sem si zamislil, da bi bile recitírane na odrski postavitvi, ki jo predstavlja naslednja slika. Vsak posamezna skulptúra predstavlja posamezen stolpec, v katerem bi bil statist in na sredini recitator. Najprej bi vsak statist povedal eno izmed človeških lastnosti, nato bi recitator prebral misel.
Conscious Universe
Jung:
Fizikalna priponka v možganih(limite prostorčasja) niso tako samoumevne kot se na prvi pogled zdi, ampak so prej verovanje o ne kontraverznosti prostorčasja, zato dvom o absolutnih zakonih prostorčasja ni toliko sporno.
Sprejetje novih idej v znanosti:
1. stopnja)
Najprej nastopi skepticizem, ki trdi, da nova ideja krši zakone znanosti.
2. stopnja)
Skepticizem se umakne, tako ideja postane možna, toda še vedno ni splošnega interesa za njo in ideja ne predstavlja nekaj pomembnega.
3. stopnja)
Mainstream spozna, da ideja ni le mogoča, ampak tudi pomembna, zato so lahko efekti ideje vplivni.
4. stopnja)
Večina tistih skeptikov zdaj postanejo ne omajani zagovorniki.
Pozicija ideje o zavestnem vesolju:
Sama ideja je zelo stara, da je prešla iz prve stopnje v drugo so pretekla stoletja, danes se približuje tretji stopnji.
Ko človeško izkustvo sovpada z fizikalnim fenomenom nastane prepričanje, da osebna verovanja nimajo veze z realnostjo fizikalnega fenomena.
Fiziko(»psi«) in njene objekte lahko zaznamo tudi z ne običajnimi zaznavami in tudi zavest lahko vpliva na »psi«.
Tudi veliko znanstvenikov, ki raziskujejo fizikalne fenomene, ugotavljajo da v domeni realnosti in zaznavnost obstajajo neke povezave z zavestjo in realnostjo.
Jacob Needleman:
Se je spraševal, ali lahko resnično spoznamo vesolje ne da bi poznali sebe, kot pravi znanost, da je resnica ne odvisna od človeka. Oporekal je znanstvenemu načelu in trdil, da je vesolje živo učenje. Navduševal se je nad duhovnimi sistemi sufistov in tibetancev in ju videl kot presek celotnega sistema. Veliko se je spraševal ali je red vesolja kaj manj organski od reda Bude, Jezusa.
Fizikalna priponka v možganih(limite prostorčasja) niso tako samoumevne kot se na prvi pogled zdi, ampak so prej verovanje o ne kontraverznosti prostorčasja, zato dvom o absolutnih zakonih prostorčasja ni toliko sporno.
Sprejetje novih idej v znanosti:
1. stopnja)
Najprej nastopi skepticizem, ki trdi, da nova ideja krši zakone znanosti.
2. stopnja)
Skepticizem se umakne, tako ideja postane možna, toda še vedno ni splošnega interesa za njo in ideja ne predstavlja nekaj pomembnega.
3. stopnja)
Mainstream spozna, da ideja ni le mogoča, ampak tudi pomembna, zato so lahko efekti ideje vplivni.
4. stopnja)
Večina tistih skeptikov zdaj postanejo ne omajani zagovorniki.
Pozicija ideje o zavestnem vesolju:
Sama ideja je zelo stara, da je prešla iz prve stopnje v drugo so pretekla stoletja, danes se približuje tretji stopnji.
Ko človeško izkustvo sovpada z fizikalnim fenomenom nastane prepričanje, da osebna verovanja nimajo veze z realnostjo fizikalnega fenomena.
Fiziko(»psi«) in njene objekte lahko zaznamo tudi z ne običajnimi zaznavami in tudi zavest lahko vpliva na »psi«.
Tudi veliko znanstvenikov, ki raziskujejo fizikalne fenomene, ugotavljajo da v domeni realnosti in zaznavnost obstajajo neke povezave z zavestjo in realnostjo.
Jacob Needleman:
Se je spraševal, ali lahko resnično spoznamo vesolje ne da bi poznali sebe, kot pravi znanost, da je resnica ne odvisna od človeka. Oporekal je znanstvenemu načelu in trdil, da je vesolje živo učenje. Navduševal se je nad duhovnimi sistemi sufistov in tibetancev in ju videl kot presek celotnega sistema. Veliko se je spraševal ali je red vesolja kaj manj organski od reda Bude, Jezusa.
Holographic Universe
Holographic Universe
Aspect [1982]:
Na Univerzi v Parizu naredi eksperiment, ki je podlaga in je spremenila pogled na znanost. Poskus je pokazal, da lahko sub - atomski delci pod določenimi pogoji istočasno zaznajo spremembo(simultano komuniciranje). Le to je nasprotovalo tezi, da tudi informacija ne more potovati hitreje kot svetloba.
Bohm:
Razlaga, da objektivna realnost, navkljub svoji trdnosti in konkretnosti je v bistvu fantom, kot bi realnost bila hologram(vse slike in pra- slike so so-vsebovane).
Hologram:
1) Objekt obsevamo z laserjem.
2) Obsevamo z drugim koherentnim laserskim žarkom, ki se lomi na lomu prvega žarka.
3) Lom drugega žarka posnamemo na film, dobimo spiralasto sliko črnih in belih črt.
4) Ko film osvetlimo z laserskim žarkom, dobimo 3D sliko objekta.
Karakteristika:
Če film prepolovimo in ga osvetlimo dobimo celotno 3D sliko objekta, če to polovico zopet prepolovimo še vedno dobimo celotno 3D sliko objekta in tako naprej. Iz tega sklepamo, da je celotna slika vsebovana v vsakem koščku filma. Od tod definiramo lastnost holograma.
Bohm-ova sugestija Aspect-ovega poskusa:
Sub - atomski delci ostanejo v komunikacijski povezavi, če tudi so daleč narazen. Komunikacija ne pomeni, da si pošiljajo neke skrivnostne informacijske signale, prej, da je ločenost le iluzija, zaradi našega dojemanja prostorčasja. Prišel je do predpostavke, da na nekem zelo nizkem nivoju realnosti, »delci« niso več entitete, temveč neka fundamentalna celota.
Ilustracija mentalnega poskusa:
Imamo bazen z ribo in dve kameri, ki snemata iz različnih zornih kotov, v drugi sobi imamo dve televiziji, vsako za eno kamero. Opazovalec gleda obe televiziji hkrati in najprej misli, da opazuje dve ribi, toda opazi, da so premiki usklajeni. Iz tega opazovalec lahko zaključi naslednja zaključka:
• Ribi sta nekako povezani, kot da komunicirata.
• Ti dve ribi sta v resnici ena riba.
Ta mentalni poskus je Bohm-a privedlo do naslednjega sklepa o Aspect-ovem poskusu. To kar mogoče izgleda kot hipna komunikacija(hitrejša od svetlobe) je mogoče le posledica dimenzij realnosti, ki se jih ne zavedamo. Sub - atomske delce obravnavamo kot ločene »entiteta« in na ta način vidimo ~ dojemamo le del realnosti. Lahko bi rekli, da na neki globoki ravni realnosti ni več »entiteta«, ampak je realnost vsebovana v sami sebi in so vse stvari neskončno povezane.
V jeziku hologramov, bi lahko rekli, da je vesolje hologram. Človek konkretnost realnosti dojema kot ločeno, razslojeno, ki jo lahko vidimo kot posledico telesnih zaznavnosti in kategorizacije stvarnosti kot sociološko – kulturno pogojenostjo.
Hologramski vidik:
V kontekstu prostorčasja in hologramov predpostavimo super-hologram, ki hkratno vsebuje preteklost – sedanjost – prihodnost. Nekateri super – hologramu rečejo matrika, ki vsebuje vse kar je. Bohm dopušča, da poleg treh časov obstaja še kaj drugega, pravi da super – hologram ni »zlitje stanj«, ki omogoča neskončno razvojev.
Pibram:
Je bil neuro – kirurg, ki je raziskovak kje je shranjen spomin, pri svojih poskusih je ugotovil, da spomin ni lociran nekje v možganih, ampak je razlezen čez celotne možgane. Kasneje, ko je izvedel za hologramski vidik, je ta koncept vključil v svoje zaključke o spominu. Glede na fizikalna spoznanja o nevronih je presenetljivo kako veliko informacije lahko hranijo in jih tudi hipno pridobimo. Izgleda kot da je vsaka informacija povezana z drugo informacijo in tako dobimo idejo o možganih kot hologram. Z poglobljeni raziskovanjem ugotovi, da spomin ni hranjen v strukturi nevronov ampak prej v vzorcu signalov, seveda še vedno je skrivnostno kako možgani dejansko pretvarjajo vzorce signalov v obliko.
Zucerelli:
Zdravnik, ki je ugotovil, da človek dokaj natančno locira izvor zvoka na eno uho ne da bi premikal glave. Pri podobnih raziskavah so ugotovili, da je razpon človeških čutov veliko večji kot so sprva mislili. Ugotovili so, da je vidni sistem tudi občutljiv na zvočne spremembe(spremembe pritiska), voh povezujejo z osmično(električno polje materije) frekvenco, tudi možgani so občutljivi na širok pas frekvenc.
Teza:
Obstaja prepričanje, da je hologramska domena zavesti tista, ki vse te frekvence kategorizira(uredi in razdeli ter zavrže) v našo klasično zaznavnost stvarnosti.
Hologramska paradigma:
Je sinteza Bohm-a in Pibrama, ki pravi, da obstaja madež hologramskih frekvenc, ki jih naši možgani(zopet hologram) deloma zazna in jih v določeni meri interpretira v materialni svet.
Zaključek:
Duhovne poti že dolgo učijo, da so vse stvari povezane, zato ni presenetljivo, da tudi znanost prihaja do podobnih zaključkov.
Aspect [1982]:
Na Univerzi v Parizu naredi eksperiment, ki je podlaga in je spremenila pogled na znanost. Poskus je pokazal, da lahko sub - atomski delci pod določenimi pogoji istočasno zaznajo spremembo(simultano komuniciranje). Le to je nasprotovalo tezi, da tudi informacija ne more potovati hitreje kot svetloba.
Bohm:
Razlaga, da objektivna realnost, navkljub svoji trdnosti in konkretnosti je v bistvu fantom, kot bi realnost bila hologram(vse slike in pra- slike so so-vsebovane).
Hologram:
1) Objekt obsevamo z laserjem.
2) Obsevamo z drugim koherentnim laserskim žarkom, ki se lomi na lomu prvega žarka.
3) Lom drugega žarka posnamemo na film, dobimo spiralasto sliko črnih in belih črt.
4) Ko film osvetlimo z laserskim žarkom, dobimo 3D sliko objekta.
Karakteristika:
Če film prepolovimo in ga osvetlimo dobimo celotno 3D sliko objekta, če to polovico zopet prepolovimo še vedno dobimo celotno 3D sliko objekta in tako naprej. Iz tega sklepamo, da je celotna slika vsebovana v vsakem koščku filma. Od tod definiramo lastnost holograma.
Bohm-ova sugestija Aspect-ovega poskusa:
Sub - atomski delci ostanejo v komunikacijski povezavi, če tudi so daleč narazen. Komunikacija ne pomeni, da si pošiljajo neke skrivnostne informacijske signale, prej, da je ločenost le iluzija, zaradi našega dojemanja prostorčasja. Prišel je do predpostavke, da na nekem zelo nizkem nivoju realnosti, »delci« niso več entitete, temveč neka fundamentalna celota.
Ilustracija mentalnega poskusa:
Imamo bazen z ribo in dve kameri, ki snemata iz različnih zornih kotov, v drugi sobi imamo dve televiziji, vsako za eno kamero. Opazovalec gleda obe televiziji hkrati in najprej misli, da opazuje dve ribi, toda opazi, da so premiki usklajeni. Iz tega opazovalec lahko zaključi naslednja zaključka:
• Ribi sta nekako povezani, kot da komunicirata.
• Ti dve ribi sta v resnici ena riba.
Ta mentalni poskus je Bohm-a privedlo do naslednjega sklepa o Aspect-ovem poskusu. To kar mogoče izgleda kot hipna komunikacija(hitrejša od svetlobe) je mogoče le posledica dimenzij realnosti, ki se jih ne zavedamo. Sub - atomske delce obravnavamo kot ločene »entiteta« in na ta način vidimo ~ dojemamo le del realnosti. Lahko bi rekli, da na neki globoki ravni realnosti ni več »entiteta«, ampak je realnost vsebovana v sami sebi in so vse stvari neskončno povezane.
V jeziku hologramov, bi lahko rekli, da je vesolje hologram. Človek konkretnost realnosti dojema kot ločeno, razslojeno, ki jo lahko vidimo kot posledico telesnih zaznavnosti in kategorizacije stvarnosti kot sociološko – kulturno pogojenostjo.
Hologramski vidik:
V kontekstu prostorčasja in hologramov predpostavimo super-hologram, ki hkratno vsebuje preteklost – sedanjost – prihodnost. Nekateri super – hologramu rečejo matrika, ki vsebuje vse kar je. Bohm dopušča, da poleg treh časov obstaja še kaj drugega, pravi da super – hologram ni »zlitje stanj«, ki omogoča neskončno razvojev.
Pibram:
Je bil neuro – kirurg, ki je raziskovak kje je shranjen spomin, pri svojih poskusih je ugotovil, da spomin ni lociran nekje v možganih, ampak je razlezen čez celotne možgane. Kasneje, ko je izvedel za hologramski vidik, je ta koncept vključil v svoje zaključke o spominu. Glede na fizikalna spoznanja o nevronih je presenetljivo kako veliko informacije lahko hranijo in jih tudi hipno pridobimo. Izgleda kot da je vsaka informacija povezana z drugo informacijo in tako dobimo idejo o možganih kot hologram. Z poglobljeni raziskovanjem ugotovi, da spomin ni hranjen v strukturi nevronov ampak prej v vzorcu signalov, seveda še vedno je skrivnostno kako možgani dejansko pretvarjajo vzorce signalov v obliko.
Zucerelli:
Zdravnik, ki je ugotovil, da človek dokaj natančno locira izvor zvoka na eno uho ne da bi premikal glave. Pri podobnih raziskavah so ugotovili, da je razpon človeških čutov veliko večji kot so sprva mislili. Ugotovili so, da je vidni sistem tudi občutljiv na zvočne spremembe(spremembe pritiska), voh povezujejo z osmično(električno polje materije) frekvenco, tudi možgani so občutljivi na širok pas frekvenc.
Teza:
Obstaja prepričanje, da je hologramska domena zavesti tista, ki vse te frekvence kategorizira(uredi in razdeli ter zavrže) v našo klasično zaznavnost stvarnosti.
Hologramska paradigma:
Je sinteza Bohm-a in Pibrama, ki pravi, da obstaja madež hologramskih frekvenc, ki jih naši možgani(zopet hologram) deloma zazna in jih v določeni meri interpretira v materialni svet.
Zaključek:
Duhovne poti že dolgo učijo, da so vse stvari povezane, zato ni presenetljivo, da tudi znanost prihaja do podobnih zaključkov.
Arhitekturni žepki avtonomije
Arhitekturni žepki avtonomije
Arhitektura sistema ima dualen vpliv na žepke avtonomije, v smislu, da omogoča in ne-omogoča časovno-prostorsko kanalizeranje skupnosti in avtonomov. Seveda je polje teh pojmov zelo obsežno, stihijsko bi lahko rekli, da je preobsežno in skoraj nedosegljivo človeku. Usmeril bi se predvsem v polje raziskave arhitekturne modelitete kontrole družbe.
Moja misel je le mali izsek vsmerjen predvsem v povezanost med arhitekturo in družbeno kontrolo, okvir te misli je majhen košček v polju kontrole. Arhitekturne kontrole imajo različne oblike, motive in prijeme, skupno jim je pripoznanje vpliva. Oblike so psihološko-sociološke, religijsko-narodnostne kontrole, prostorsko-časovne, ki se med seboj prepletajo.
Orisi skupnosti in dogodkov so redukcionistični, z namenom, da bi lahko prepoznali kakšen vzorec. S pojavom skupnosti se ukvarja ogromno ved, katerih resnice vedno ne prehajajo med seboj in tako nastane “trčenje” argumentov. Problem verjetno ni samo v samih metodah raziskovanja med vedami, temveč tudi motiv raziskovanja pojava. Kot rečeno v namenu raziskave, gre za slutnjo, ki bi šele oblikovala bolj poglobljen motiv, teme in metode raziskave.
Razvoj skupnosti bi razdelil v dve kategoriji, ki sta med seboj povezani, ena je družbeni in druga civilizacijski razvoj. Definicije tih dveh kategoriji je kompleksno in preobsežno raziskovanje na tem mestu, zato bi se zadovoljili le z določenimi indikatorji, intuitivno družba zastopa avtonoma, civilizacija pa skupnost. Naprimer, indikator za družbeni razvoj je kako se obnašajo, do tistih, ki imajo manj možnosti, ali pa civilizacijski, koliko različnih profilov sodeluje pri projektu. V analtičnem polju te indikatorje določimo z spremenljivkami in parametri.
Legitimnsot teh in naslednjih predpostavk je bolj filozofske narave v smislu, da je resnica poskus razložiti neznano. V opazovanju pojavov, dogodkov, odnosov imamo kaotično zaznavnost, ker je dejavnikov vpliva na pojave veliko in ti dejavniki so kdaj bolj kdaj manj vidno povezani. V razlaganju pojava poskušamo najti dejavnike vpliva, ki so med seboj “neodvisni” in z njihovo kombinacijo odnosov razložiti pojav, pojav obravnavamo po slojih. Tudi če izbira dejavnikov na prvi pogled ne izgleda smiselna, ne plodna še ne pomeni, da razvoj preučevanja ne bo prinesel zaključkov. Torej v kaotični zaznavnosti, se vsako razvrščanje dviga nad kaosom in od tod izvira filozofska legitimnost moje misli.
Logika razvoja skupnosti do neke mere predpostavlja, da so oblike skupnosti kronološko pogojene v smislu zveznosti časa(linearen čas). V vzponih in padcih skupnosti nekateri vidijo cikličen čas skupnosti in tako dopuščajo možnost obstoja naprednih civilizacij v daljni preteklosti. Polje preteklosti dopušča špekulacije, ker navkljub predmetom potrebujemo celosten miselen konstrukt, da jih pojasnimo, torej hitro lahko pridemo do točke, ko miselni konstrukt močneje argumentera kot sam predmet.
Če se skoncentriramo na linearen čas je začetek človeške vrste in zgodnejše skupnosti v znanosti bolj biološko medicinsko antropološka domena, ki pri nekaterih sproža dvom. Po mnenju le teh naj bi bili zaključki raziskav prekrito geo-politično pogojeni, navkljub temu pomisleku nam religijsko - politično obarvana mitologija, doktrina vseeno ponuja, nakazujejo izvor skupnosti. Obstaja povezava med znanstvenim in mitskim vidikom, ker oba vsubujeta prvine indukcije in dedukcije. Izrojenost mitskega sporočila je lahko posledica geo-političnega vpliva ali popačenja, ki nastanejo pri posredovanju sporočila, tudi pri znanstvenih poročilih lahko pride do popačenja.
Izkopavanja in časovna datiranja so prikazali človeško časovno sliko, ki kaže, da sodobni človek homosapiens obstaja nekje 50.000-70.000 tisoč let. Fizično popolnoma ustreza današnjemu človeku, stopnja razvoja prikazuje že prave skupnosti, poleg orodja je začel izdelovati okrasje in nastajal je čedalje kompleksnejši simbolizem. Ta interval je splošno uveljavljena resnica, dočim imamo raziskovalce, ki ta interval postavljajo mnogo nazaj. Njihova trditev je neverjetno radikalna in pravi, da je sodobni človek obstajal že miljon let nazaj, kar postavlja polje zgodovinskih resnic na glavo.
Seveda če iz polja zgodovinskih resnic izvzamemo radikalne teze potem je to polje dokaj zvezno koherentno in pripoveduje zgodbo civilizacij. Pričetek civilizacij pripisujejejo nekako 12.000-5.000 let nazaj kar ustreza antropološkemu intervalu homosapiens-a. Kot rečeno imamo več pogledov na zgodovino, nekateri so bolj uveljavljeni nekateri manj, zato naj misel dopušča svoj pogled. Mogoče ta pogled ni toliko znanstven, ker si poskuša ustvariti svoj miselni konstrukt s svojimi vzročnimi zakoni, toda legitimnost tega početja vidim v tem, da za določenim predmetom, dejstvom motiv ni vedno enoličen, včasih je celo prikrit.
V navadi je, da se skupnosti med seboj primerja in tudi obstoječe z preteklimi, tako obstaja možnost, da obstoječa skupnost pri iskanju refleksije in samorefleksije prireja predmete, dogodke. motive, tako ustvari popačeno sliko, ki obstoječo skupnost olepšala napram preteklim. Poenostavljeno rečeno biološko antropološko polje raziskav danes osmislja družbo z zakonsko lastninskimi razmerji, ker dokazuje, da je lastniški odnos “od nekdaj” in tako nekaj čisto naravnega, ki služi kot podlaga za današnje odnose.
obarvano Take skupnosti so prepredene s sorodstvenimi vezmi, ki se arhitekturno kažejo kot skupek bivališč znotraj skupnosti in predstavljajo otočeke avtonomije znotraj skupnosti. Skupek z lastniško-krvno podlago ima dovolj velik potencial za lastno kreiranje in zagovarjanje prostorsko-časovnih dejan. S tem potencial postane situacijska grožnja suverena, suverenosti skupnosti. Več kot je imel skupek zasebnosti večji reakcionistični naboj je imel. Arhitekturno se lahko zasebnost zmanjša že z gostoto poselitve, iz vasi nastaja trg, ki omogoča izvajanje vsakodnevne akcije.
Seveda razvoj skupnosti je gnala množica dejavnikov, ki presegajo razpravo. Gostota poselitve je prvi element povezave med arhitekturo in avtonomijo. Torej arhitektura skupkov je vplivala na sociologijo tako znotraj kot zunaj skupka. Razvili so se različni zapleteni odnosi prežeti z versko ~ trgovskim ~ vojaškim interesom. Identiteta skupka postane poglavitna in kaže avtonomijo, zato se njeni člani poistovetijo z njo. o so bili razdeljeni na skupke(klane, družine) z zapletenimi med odnosi. Psihološki značaj posameznika je pripoznaven le znotraj skupka v odnosih z drugimi skupki se podredi značaju svojega skupka, klana. Lahko bi rekli, ni bil pomemben posameznik temveč skupnost.
Sama stroka se je iz tehničnega vidika zelo dobro odrezala. Zaradi površinske omejenosti skupnosti se je arhitektura odzvala z strnjeno gradnjo v višino. , ki je
bi bilo prenapihnjeno trditi, da se take o
Mestne skupnosti so razbile sorodstvene vezi, toda te so se idejno povezovali in dosegli nesluten potencial, ki je zopet bil grožnja suverenu.
Seveda je bilo veliko načinov kontrole take skupnosti, nas bo predvsem zanimala bivanska oblika teh skupnosti.
Kot primer vzemimo Pariz, najbolj znano mesto, kjer so se v mestnih četrtih rojevali uporniški avtonomni žepki. Tako se je v mestu povečala zahteva po učinkovtejšem odreagiranju na upore in samo kontrolo, mesto je odreagiralo z vojaško miselnostjo in pričelo arhitekturno reorganizacijo mesta, ki je bilo zdaj pripravljeno na napad od znotraj. Rezbremenili so ozka grl, povečali pretočnost in zmanjševali gostoto v kvartih z razselitvijo v predmestne skupnosti. Kasneje z poskokom migracije v mesta, so se mesta odzvala z izgradnjo blokastih naselji. , ki je imel dvojni efekt. Razširjenje družine je razkosal na majhne družinske celice, ki ne predstavlja velikega potenciala uporništva. Toda taki žepi, že predstavlja gojišče upora.
Arhitektura sistema ima dualen vpliv na žepke avtonomije, v smislu, da omogoča in ne-omogoča časovno-prostorsko kanalizeranje skupnosti in avtonomov. Seveda je polje teh pojmov zelo obsežno, stihijsko bi lahko rekli, da je preobsežno in skoraj nedosegljivo človeku. Usmeril bi se predvsem v polje raziskave arhitekturne modelitete kontrole družbe.
Moja misel je le mali izsek vsmerjen predvsem v povezanost med arhitekturo in družbeno kontrolo, okvir te misli je majhen košček v polju kontrole. Arhitekturne kontrole imajo različne oblike, motive in prijeme, skupno jim je pripoznanje vpliva. Oblike so psihološko-sociološke, religijsko-narodnostne kontrole, prostorsko-časovne, ki se med seboj prepletajo.
Orisi skupnosti in dogodkov so redukcionistični, z namenom, da bi lahko prepoznali kakšen vzorec. S pojavom skupnosti se ukvarja ogromno ved, katerih resnice vedno ne prehajajo med seboj in tako nastane “trčenje” argumentov. Problem verjetno ni samo v samih metodah raziskovanja med vedami, temveč tudi motiv raziskovanja pojava. Kot rečeno v namenu raziskave, gre za slutnjo, ki bi šele oblikovala bolj poglobljen motiv, teme in metode raziskave.
Razvoj skupnosti bi razdelil v dve kategoriji, ki sta med seboj povezani, ena je družbeni in druga civilizacijski razvoj. Definicije tih dveh kategoriji je kompleksno in preobsežno raziskovanje na tem mestu, zato bi se zadovoljili le z določenimi indikatorji, intuitivno družba zastopa avtonoma, civilizacija pa skupnost. Naprimer, indikator za družbeni razvoj je kako se obnašajo, do tistih, ki imajo manj možnosti, ali pa civilizacijski, koliko različnih profilov sodeluje pri projektu. V analtičnem polju te indikatorje določimo z spremenljivkami in parametri.
Legitimnsot teh in naslednjih predpostavk je bolj filozofske narave v smislu, da je resnica poskus razložiti neznano. V opazovanju pojavov, dogodkov, odnosov imamo kaotično zaznavnost, ker je dejavnikov vpliva na pojave veliko in ti dejavniki so kdaj bolj kdaj manj vidno povezani. V razlaganju pojava poskušamo najti dejavnike vpliva, ki so med seboj “neodvisni” in z njihovo kombinacijo odnosov razložiti pojav, pojav obravnavamo po slojih. Tudi če izbira dejavnikov na prvi pogled ne izgleda smiselna, ne plodna še ne pomeni, da razvoj preučevanja ne bo prinesel zaključkov. Torej v kaotični zaznavnosti, se vsako razvrščanje dviga nad kaosom in od tod izvira filozofska legitimnost moje misli.
Logika razvoja skupnosti do neke mere predpostavlja, da so oblike skupnosti kronološko pogojene v smislu zveznosti časa(linearen čas). V vzponih in padcih skupnosti nekateri vidijo cikličen čas skupnosti in tako dopuščajo možnost obstoja naprednih civilizacij v daljni preteklosti. Polje preteklosti dopušča špekulacije, ker navkljub predmetom potrebujemo celosten miselen konstrukt, da jih pojasnimo, torej hitro lahko pridemo do točke, ko miselni konstrukt močneje argumentera kot sam predmet.
Če se skoncentriramo na linearen čas je začetek človeške vrste in zgodnejše skupnosti v znanosti bolj biološko medicinsko antropološka domena, ki pri nekaterih sproža dvom. Po mnenju le teh naj bi bili zaključki raziskav prekrito geo-politično pogojeni, navkljub temu pomisleku nam religijsko - politično obarvana mitologija, doktrina vseeno ponuja, nakazujejo izvor skupnosti. Obstaja povezava med znanstvenim in mitskim vidikom, ker oba vsubujeta prvine indukcije in dedukcije. Izrojenost mitskega sporočila je lahko posledica geo-političnega vpliva ali popačenja, ki nastanejo pri posredovanju sporočila, tudi pri znanstvenih poročilih lahko pride do popačenja.
Izkopavanja in časovna datiranja so prikazali človeško časovno sliko, ki kaže, da sodobni človek homosapiens obstaja nekje 50.000-70.000 tisoč let. Fizično popolnoma ustreza današnjemu človeku, stopnja razvoja prikazuje že prave skupnosti, poleg orodja je začel izdelovati okrasje in nastajal je čedalje kompleksnejši simbolizem. Ta interval je splošno uveljavljena resnica, dočim imamo raziskovalce, ki ta interval postavljajo mnogo nazaj. Njihova trditev je neverjetno radikalna in pravi, da je sodobni človek obstajal že miljon let nazaj, kar postavlja polje zgodovinskih resnic na glavo.
Seveda če iz polja zgodovinskih resnic izvzamemo radikalne teze potem je to polje dokaj zvezno koherentno in pripoveduje zgodbo civilizacij. Pričetek civilizacij pripisujejejo nekako 12.000-5.000 let nazaj kar ustreza antropološkemu intervalu homosapiens-a. Kot rečeno imamo več pogledov na zgodovino, nekateri so bolj uveljavljeni nekateri manj, zato naj misel dopušča svoj pogled. Mogoče ta pogled ni toliko znanstven, ker si poskuša ustvariti svoj miselni konstrukt s svojimi vzročnimi zakoni, toda legitimnost tega početja vidim v tem, da za določenim predmetom, dejstvom motiv ni vedno enoličen, včasih je celo prikrit.
V navadi je, da se skupnosti med seboj primerja in tudi obstoječe z preteklimi, tako obstaja možnost, da obstoječa skupnost pri iskanju refleksije in samorefleksije prireja predmete, dogodke. motive, tako ustvari popačeno sliko, ki obstoječo skupnost olepšala napram preteklim. Poenostavljeno rečeno biološko antropološko polje raziskav danes osmislja družbo z zakonsko lastninskimi razmerji, ker dokazuje, da je lastniški odnos “od nekdaj” in tako nekaj čisto naravnega, ki služi kot podlaga za današnje odnose.
obarvano Take skupnosti so prepredene s sorodstvenimi vezmi, ki se arhitekturno kažejo kot skupek bivališč znotraj skupnosti in predstavljajo otočeke avtonomije znotraj skupnosti. Skupek z lastniško-krvno podlago ima dovolj velik potencial za lastno kreiranje in zagovarjanje prostorsko-časovnih dejan. S tem potencial postane situacijska grožnja suverena, suverenosti skupnosti. Več kot je imel skupek zasebnosti večji reakcionistični naboj je imel. Arhitekturno se lahko zasebnost zmanjša že z gostoto poselitve, iz vasi nastaja trg, ki omogoča izvajanje vsakodnevne akcije.
Seveda razvoj skupnosti je gnala množica dejavnikov, ki presegajo razpravo. Gostota poselitve je prvi element povezave med arhitekturo in avtonomijo. Torej arhitektura skupkov je vplivala na sociologijo tako znotraj kot zunaj skupka. Razvili so se različni zapleteni odnosi prežeti z versko ~ trgovskim ~ vojaškim interesom. Identiteta skupka postane poglavitna in kaže avtonomijo, zato se njeni člani poistovetijo z njo. o so bili razdeljeni na skupke(klane, družine) z zapletenimi med odnosi. Psihološki značaj posameznika je pripoznaven le znotraj skupka v odnosih z drugimi skupki se podredi značaju svojega skupka, klana. Lahko bi rekli, ni bil pomemben posameznik temveč skupnost.
Sama stroka se je iz tehničnega vidika zelo dobro odrezala. Zaradi površinske omejenosti skupnosti se je arhitektura odzvala z strnjeno gradnjo v višino. , ki je
bi bilo prenapihnjeno trditi, da se take o
Mestne skupnosti so razbile sorodstvene vezi, toda te so se idejno povezovali in dosegli nesluten potencial, ki je zopet bil grožnja suverenu.
Seveda je bilo veliko načinov kontrole take skupnosti, nas bo predvsem zanimala bivanska oblika teh skupnosti.
Kot primer vzemimo Pariz, najbolj znano mesto, kjer so se v mestnih četrtih rojevali uporniški avtonomni žepki. Tako se je v mestu povečala zahteva po učinkovtejšem odreagiranju na upore in samo kontrolo, mesto je odreagiralo z vojaško miselnostjo in pričelo arhitekturno reorganizacijo mesta, ki je bilo zdaj pripravljeno na napad od znotraj. Rezbremenili so ozka grl, povečali pretočnost in zmanjševali gostoto v kvartih z razselitvijo v predmestne skupnosti. Kasneje z poskokom migracije v mesta, so se mesta odzvala z izgradnjo blokastih naselji. , ki je imel dvojni efekt. Razširjenje družine je razkosal na majhne družinske celice, ki ne predstavlja velikega potenciala uporništva. Toda taki žepi, že predstavlja gojišče upora.
Arhitektura in civilizacija
Arhitektura in civilizacija
Preambula:
Pojem civilizacija lahko pojmujemo kot združitev vseh družbenih stanov za izgradnjo skupnega cilja. Pogosto je posledica tega cilja neko tehnološko čudo, ki ne nujno, da njegova funkcionalnost pripomore k lažjemu življenju vseh članov družbe. Skupno vsem tem tehnološkim čudesom je to, da izražajo sposobnost skupnosti. Arhitekturna čudesa so ena izmed najbolj prepoznavnih elementov sposobnosti družbe. Delujejo na vizualnem nivoju, tako jih lahko opazijo vsi člani družbe in tudi ne člani družbe, ki je to čudo zgradilo, obenem v posamezniku prebudi občudovanje in začudenje.
Arhitektura je polje, ki združuje znanost, tehnologijo, estetiko in bivanskost. Arhitekturno čudo bi lahko rekli, da predstavlja indeks sposobnosti družbe. Kvantitizacija takšnega indeksa je vprašljiva na področju estetike in deloma na področju bivanskosti, vsekakor ga lažje ovrednotimo na področju znanosti in tehnologije. Če pogledamo iz vidika znanosti nam lahko arhitektura predstavlja realizacijo abstraktno konceptualnih modelov, iz vidika tehnologije nam lahko predstavlja sposobnost reševanja fizikalno tehnoloških problemov. Kako bi računali tak indeks presega to razpravo, zato se bomo morali zadovoljiti z opisno razlago.
Znanost se mora ukvarjati s prostorsko – časovnim modelom, z elementi v tem modelom, kakšne lastnosti imajo posamezni elementi, kakšni odnosi in sile jih vežejo in na koncu kako vse to opisati. Tehnologija se mora ukvarjati kako vsa ta abstraktna spoznanja ustvariti v doglednem času. Izbira prostora, materialov, orodij in delovnih procesov. Estetika povezuje lepoto in družbeno sprejemljivostjo. Področje bivanskosti se ukvarja z lažjim življenjem posameznikov v družbi, razrešuje prostorske stiske, omogoča regulacijo vode, duševne ali duhovne potrebe.
V zgodovini arhitekture se je arhitekturna sposobnost najbolj izkazovala z gradnjo v višino in do neke mere še danes, predvsem zaradi prostorskih stisk. Vsem znane piramide so zelo prepoznavni indeksi sposobnosti posamezne civilizacije. Osebno menim, da so danes arhitekturna čudesa, ki vključujejo ukrivljene ploskve najboljši predstavniki sposobnosti neke skupnosti. Gradnjo v višino so v 19 stoletju rešili s pomočjo armiranega betona, zato višina ni več tako pomemben parameter pri indeksu, ukrivljene ploskve združujejo visoko tehnologijo. Za doseganje ploskev, ki vsebujejo več ploskovnih prevojev(ne le kot fasada ali preseki sfer) je s klasičnimi metodami težko doseči in časovno ekonomsko zelo potratno, zato v veliki meri uporabljamo paličje. Klasična geometrijsko – analitična metoda računanja statike in lastnih nihanj take konstrukcije je skoraj ne mogoča, zato potrebujemo napredne računalniške programe. Pri samem paličju imamo dve možnosti veznikov, fiksne in gibke. Pri fiksnih veznikih potrebujemo zelo kvalitetne zvare, pri gibkih pa v kontekstu lastnih nihanj postane problem še kompleksnejše. Sama tehnika gradnje je težja in zahteva večjo natančnost kot pri klasični gradnji, ker zahteva prostorsko natančnost ne le ploskovno. Pri vsem tem mora taka konstrukcija omogočati vso funkcionalnost klasičnih konstrukcij in obenem imeti čim manjše izgube funkcionalnega prostora. Veliko jih je mnenja, da so takšna arhitekturna čudesa bolj skulpturne narave, toda nekako sovpadajo z današnjimi svetovnimi trendi vračanja k naravi. Vsekakor takšne zgradbe vsebujejo organske oblike in so zaenkrat spektakulativne in verjetno še dolgo bodo.
Upam, da sem nakazal, kaj predstavljajo arhitekturna čudesa, na kratko bi lahko rekli, da združujejo vse profile človeških vedenj.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
